Sobota, 1. 11. 2008
MarioB
Mario Batelič recenzira novo ploščo njujorškega tolkalca Bobbyja Previtea, ki z zasedbo New Bump kmalu prihaja tudi na naše domače odre ... (v celoti!)
* Bobby Previte, bobnar in skladatelj, je dejaven kot sodelavec in soigralec številnih newyorških in drugih, tudi evropskih jazzovskih posebnežev, kot so denimo Elliott Sharp, Jamie Saft, John Zorn, s katerim je sodeloval pri plošči »Spillane«, pa Marc Ducret, Bill Frisell, Guy Klucevsek ali Joey Baron, če naštejemo le kopico tistih v naših logih bolj znanih. Je pa tudi podpisnik dobrega ducata albumov, ki jih je posnel z lastnimi projekti. Med tistimi, ki izstopajo, naj tokrat omenimo tankočutno, pri Tzadiku objavljeno ploščo »The 23 Constellations of Joan Miró«, na kateri se, navdihnjen z Mirójevimi slikarijami, spogleduje s komorno glasbo.
Med jazzovskimi projekti že več let vodi druščino menjajočih se glasbenikov Bump, ki od časa do časa spremeni tudi ime in je – tokrat pod naslovom The New Bump – predmet nocojšnje oddaje. Previtovo zasedbo, ki se tedaj še ni dičila s pridevnikom “new”, smo pred leti slišali v Cerknem in že takrat, čeprav je šlo za popolnoma druge soigralce, je bilo slišati njegovo nagnjenje k bolj melodičnim, a nikoli ne enoznačnim ali preprostim rešitvam.
V tokratni zasedbi poleg Previta za bobni sodelujejo še Ellery Eskelin na tenorskem saksofonu, Steven Bernstein na trobenti, Bill Ware z vibrafonom, Brad Jones s kontrabasom ter Jim Pugliese na tolkalih. Razen Bernsteina, ki ga poznamo iz Sex Mob, in Puglieseja pridejo preostali na koncert 18. novembra, in sicer znotraj Cankarjevih torkov. Tudi tokratni izdelek raznolikega Previta je zagledan v melodični jazz, ki pa se tokrat povrhu spogleduje z ozračjem filmske godbe, natančneje kriminalke ali filma noir. Vmes pa vešči ustvarjalci natrosijo ščepec navezav na cool, soul ter latin jazz z močnimi poliritmični poudarki. Glede na dejstvo, da bo ta koncert padel prav v obdobje ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala, se zdi njegovo gostovanje s tem projektom toliko bolj mikavno in zaradi glasbe same zelo obetajoče.
Previte ne namiguje na vzdušje napetega celuloidnega traku le z dognano muziko, temveč tudi z naslovi komadov, ki se tako berejo in poslušajo kot iztočnice za film, ki si ga kajpak vsak zase lahko odvrti v glavi. “Ali so ti sledili” ter “Nekaj so mi dali v pijačo”, sta le dva takšna primera, ki olajšata potopitev v domišljijsko vsebino tega albuma. A tudi brez naslovov zlahka zdrsnemo pod površje omamne, sfumatozne, tu in tam utesnjene, ponekod napete in prešpičene s svobodnjaškimi vzorci, sem ter tja skrivnostne, vseskozi pa prijetne in zadete muzike.
Precejšnjo zaslugo za melodično in kdaj pa kdaj zasanjano vzdušje ima vibrafonist Bill Ware, ki je, tako kot Brad Jones, igral pri Jazz Passengers. Eskelinov prediren saksofon in Bernsteinova prodorna, živčna trobenta pa dodajata razburljive trenutke, medtem ko sam Previte skupaj s tolkali Jima Puglieseja ustvarja napet, raznovrsten in igriv pulz, ki stopnjuje ali zmanjšuje tenzijo.
Ponavljajoče se fraze, zapomljive in dostikrat zakajeno omamne ali drugič priostrene linije nas, ko se prepustimo zvočnemu toku, ki dramaturško premišljeno šiba od začetka proti koncu albuma, izmenično zazibajo in predramijo ter nas tako prislijo, da smo ves čas navzoči, v bistvu sodejavni pri odvijanju plošče. Kar pomeni, da je album »Set The Alarm For Monday« daleč od kakšnih nedolžnih glasb za ozadje ali kratkočasje. Zatemnjeno, živahno in raznoliko muziko je treba namreč užiti pozorno in poglobljeno, kot bi res gledali film, pri katerem konca ne bomo dojeli, če smo na primer preskočili uvod ali kakšen kratek, a izjemno poveden dialog.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>