Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
LARS HOLLMER: Viandra (Cuneiform, 2008) (ponovitev 16. 11. '08 ob 00.30) (2939 bralcev)
Nedelja, 9. 11. 2008
MarioB



Mario Batelič recenzira novo ploščo švedskega harmonikaša, vsestranskega glasbenika, 'opozicionalca' Larsa Hollmerja ... (v celoti!)
* Švedskega meharja in multiinštrumentalista Larsa Hollmerja v zadnjih letih poznamo in njegovo ustvarjanje tudi redno spremljamo predvsem prek imenitnega projekta Accordion Tribe, v katerem so se zbrali nekateri najizvirnejši harmonikarji z različnih kotičkov evropske in ameriške glasbene unije. To pretkano pleme ima za seboj tri odlične albume, presunljivo posrečen dokumentarec o svojem ustvarjanju Music Travels (ki se ga dobi tudi na devedeju) ter gostovanja na imenitnih odrih. Naj neučakanim firbcem namignemo, da se za drugo leto pripravljata tako nov album meharskih vračev in tudi turneja.

Hollmer je od vseh članov plemena – ki ga tvorijo Guy Klucevsek, Otto Lechner, Maria Kalaniemi in Bratko Bibič – na glasbeni sceni najdlje. V nepredvidljivi in čudoviti glasbeni svet se je prvič potopil sredi 60. let, da bi že na prehodu iz hipijskih 60. v eksperimentalna 70. ustanovil Samla Mammas Manna. To je bila slovita švedska art rock zasedba, ki je pozneje preživela različne reinkarnacije tako v imenu zasedbe kot v članstvu. Ves čas si je – tako kot denimo Bibičevi Begnagrad – ohranila kultni status, njen sloves pa se širi daleč čez meje Švedske in Skandinavije. Leta 1978 je bil Hollmerjev bend Zamlas, ena prej omenjenih inkarnacij prve njegove zasedbe, med soustanovitelji organizacije, ali bolje rečeno glasbeniškega združenja, Rock In Opposition. To je kot neke vrste sindikat skrbelo za medsebojno pomoč istomislečih bendov, organizacijo turnej ter festivalov s predznakom RIO.

Da Hollmer še vedno najraje počenja zvočne avanture v znamenju rocka in opposition, smo se pri nas prepričali na nastopih Accordion Tribe. Na njih so ravno njegovi eksperimenti z zvokom in teksturo, v katerih sta se mu še najraje pridruževala Bibič in Lechner, dajali intrigantno in inteligentno protiutež melodičnim, sanjskim skladbam. Njegov soloalbum Viandra, ki ga tokrat predstavljamo, pa je nasprotno kar malce oddaljen od tovrstnih eksperimentov. Po eni strani je na albumu zaslediti kar nekaj krasnih komadov z zapomnljivimi melodijami, ki bi jih brez skrbi, da bi ustrelili kozla kapitalca, prisodili meharskemu plemenu. Po drugi strani je na albumu tudi obilo komadov, ki se po vzdušju in zgradbi oddaljujejo tako od melanholije kakor tudi od zvočnih kolobocij.

Komadi se po samem vzdušju, ki ga prikličejo, precej razlikujejo. Občasno imamo občutek, da kaka viža potegne na filmsko glasbeno sosledje, včasih nas nekaj zaziba nazaj v čas srednjeveške muzike. Sem ter tja imamo občutek, da gre za duhovito in zvočno slikovito nizanje melodij, kakršno bi pričakovali pri kaki risanki ali pa cirkuški točki. Ves čas pa nas obdaja občutek, kakor da se glasba kar samoumevno in samodejno dogaja, da si komadi sledijo po neki notranji logiki, ki poskrbi, da se navsezadnje album razpleta kot celota, kompletno in kompleksno delo. Njegovi posamični delčki pa se kljub temu kopajo v docela različnih glasbenih strukturah. Celostnost albuma nas še bolj osupne, potem ko na ovitku preberemo, da je album nastajal dolgih 7 let, med letoma 2001 in 2007, ko je naš junak našel čas za snovanje in snemanje komadov med številnimi drugimi projekti.

Čeprav mu na albumu pomaga še šest glasbenikov, med katerimi je tudi Michel Berckmans iz zasedbe Univers Zero na pihalih, kot so fagot, angleški rog in oboa, je Hollmerjevo muziciranje tisto, ki komadom poda tako prepoznavnost kot zagon. Ob harmoniki se Hollmer preizkusi še na klaviaturah, melodiki, tolkalih, mandolini, mandoli in še kakšnih drobnarijah. Domišljijsko napisani komadi so odigrani s takim žarom in prepletenestjo vseh zvokov, da je glavna vloga večine inštrumentov predvsem v zgoščanju in tudi plastenju zvočne slike, ki se zato odvije pred nami kot kaka lepo zlita čarobna muzika iz glasbene skrinje. Da ta ne zazveni kot zaprašena ali zarjavela. pa poskrbi sam Hollmer s svojimi zvočnimi in kompozicijskimi domislicami, ki komade umešča v polpretekle zvočne izkušnje ter jim istočasno prida čar modernosti.

pripravil Mario Batelič




Komentarji
komentiraj >>