Goran Kompoš recenzira prvi dan festivala Elevate v Grazu, nastopa Felixa Kubina in dvojca Fuck Buttons ...
Prvi dan festivala Elevate v Gradcu
* V sredo zvečer je svoja vrata že četrto leto zapored odprl festival Elevate v avstrijskem Gradcu. Glavna ideja festivala je iskanje vrednot (tokrat v kontekstu javnih dobrin) skozi politiko in izobraževanje na eni ter glasbo in umetnost na drugi strani. Ob številnih predavanjih je glavni atribut festivala pester glasben program, sestavljen predvsem iz ustvarjalcev v polju mnogoterih elektronskih praks. Med njimi se vsako leto najdejo tudi najbolj aktualna imena, zato ni presenetljivo, da festival vsako leto obišče tudi veliko slovenskih ljubiteljev alternativnih muzik, ki se tja hodimo spraševat, zakaj primerljiva Ljubljana ne premore podobnega – tako zelo potrebnega – koncertnega prizorišča. Seveda pa tudi festivala, ki bi svoj line-up napolnil s tako številnimi zanimivimi imeni. Glavni magnet sredinega otvoritvenega brezplačnega večera so bili nedvomno ena najbolj vročih alter zasedb preteklega leta, bristolski dvojec Fuck Buttons, ter nemški dada duhovitež Felix Kubin.
Večer sta odprli dve avstrijski zasedbi, kar je skozi prizmo razvoja lokalne scene seveda vredno pohvale, vendar pa bi organizatorji v to lahko posegli tudi bolj kritično. Tako elektroakustični dvojec Mimu kot The Strokes in še kaj wannabeji – Attention, Cosmonauts! so postregli s klišejskimi vsebinami in pri publiki niso vzbudili praktično nobene pozornosti.
Završalo je šele, ko sta svoji mini klaviaturi zagnala Andrew Hung in Benjamin John Power, ki tvorita leta 2004 nastalo navezo Fuck Buttons. Z letos izdanim albumom ‘Street Horrrsing’, ki je izšel za ATP Records, sta navdušila sredinske medije tipa Pitchfork in Mojo ter zabeležila nastope na nekaterih vidnejših festivalih. Formula njunega uspeha je bila zelo preprosta; plasti hrupa sta zapakirala v melodično, repetitivno strukturo, pod njo pa namestila tribalno ritmiko in distorziran vokal. To je bila kombinacija, ki je sredinska publika, željna novih zvočnosti, pač ni mogla spregledati. Manj navdušeni poslušalci so jima očitali le ponavljanje vzorcev, ki sta jih okoli leta 2002 gojili zasedbi Animal Collective in Black Dice. Vendar gre v primeru Fuck Buttons vendarle za zvočnost, ki se deloma opira tudi na shoegazenje kakšnih My Bloody Valentine. Vsekakor je bil hype, ki ga je bil dvojec deležen v zadnjem letu, dovolj dober razlog za obisk njunega koncerta na Elevatu.
Uvod v njun set se ni začel najbolj obetavno. Zdelo se je, da bomo poslušali le v živo odigran material s plošče ‘Street Horrrsing’, minus pa si zasluži tudi razmeroma tiho ozvočenje, saj bi naplasten zvok nedvomno prišel bolj do izraza pri višji jakosti. V nadaljevanju je dvojec bolj prepričljivo upravičeval svoj sloves. Z repetitivnimi, počasnimi melodično-ritmičnimi hrupnimi strukturami sta nas zazibala v slow motion rave, ki ga je Power v nekaj skladbah nadgradil z udarnim, tribalnim bobnarskim vložkom, Hung pa s šimpanzovskim oglašanjem. Tovrstni posegi so dali vedeti, da v njuni izraznosti ostaja odprt zares velik prostor, ki na glas kliče po kakšnih – denimo - improvložkih. Pogrešali smo tudi dinamiko v samem zvoku, ki je bil preveč popoidno uravnotežen. Morda so bili v preteklosti ekstremni frekvenčni razponi v resnici rezervirani le za najbolj radikalne godbe, toda dandanes je tudi sredinska publika precej bolj dovzetna za tovrstno eksperimentiranje. Seveda pa so to le subjektivne opazke, saj je dvojica v svojih začetkih bojda bila precej bolj ekstremna, kar seveda pomeni, da sredinska zvočnost, ki jo gojita sedaj, pač ni naključje, ampak dobro premišljena poteza. Si pa Hung in Power zaslužita pohvalo za nadomestitev zvočne dinamike s stopnjevanjem ritmičnih podlag, ki so ob koncu poiskale vrhunec v že skorajda oldschool rejverski ideologiji. Vtis koncerta je bil sorazmeren sredinski špuri njune izraznosti; lahko bi bilo boljše, lahko pa tudi slabše. Bržkone bi bila Fuck Buttons videti precej bolj suvereno v kakšnem intimnejšem klubu, saj na velikem odru nikakor nista našla tiste prave vezi z občinstvom.
Da je za uspešen nastop potrebno pravo vzdušje, je potrdil že naslednji nastop. Felix Kubin, ki je pred letom dni v zrak dvignil Menzo pri koritu, je tokrat deloval povsem nemotivirano. Sam se je sicer že vnaprej opravičil, ker bojda ni spal deset dni, toda tisti pravi feedback bi ga gotovo ponesel v bolj angažirano predstavo. A tega v velikem prostoru ni bilo, zato smo bili deležni povprečnega, rutiniranega nastopa, ki ga je sicer dvigoval s svojim zabavljaškim kabarejskim pristopom, a vseeno ni postregel z nobenim presežkom. V Menzi je izvrstno osvetlil spogledovanje z nemškimi novovalovskimi ekscentriki in kvazifuturistično estetiko, tokrat pa je sestavil precej bolj nekoherenten set. Množica je bila še najbolj dovzetna za kvazitechno linije, kar verjetno govori v prid temu, da večinski del obiskovalcev Elevate vendarle obišče v iskanju plesnih muzik. In priložnosti za ples bo tudi na letošnji ediciji dovolj; danes in jutri v Gradec namreč prihaja plejada britanskih plesnih specialistov.
Svojih plesnih ambicij tudi tokrat ni izživel Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>