Torek, 11. 11. 2008
Pina Gabrijan
Pina Gabrijan recenzira novo ploščo Anthonyja Rotherja ... (v celoti!)
* Anthony Rother je zagotovo eden izmed najbolj sofisticiranih ustvarjalcev, kar jih je vzkalilo na nemški elektro sceni. Njegova glasbena pot se je začela v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, takrat še pod močnim vplivom dela filmskega režiserja, scenarista, producenta in ne nazadnje tudi skladatelja Johna Carpenterja. Še vedno pa je močno zakoreninjen v kraftverkovskih sferah in na ta način pri življenju ohranja človekov fetiš do aparatur - fetiš, ki ga ne bi bilo brez znanstvenega napredka. Vendar pa je hkrati v njegovi glasbi na vokalni ravni pogosto prisotna družbenokritična in družbo prevprašujoča nota.
Rother slavi tudi po svojih nastopih v živo, kjer je potrebna že kar visoka stopnja logistike, saj se poigrava s številnimi klaviaturami in sinti, s katerimi je obdan, se hkrati predaja petju - in vse to istočasno aranžira. Kot producent se skriva med drugim za imeni Family Lounge, Little Computer People, Psi Performer in od nedavnega tudi Telekraft. Tako je Rotherjev letošnji album z naslovom 'My Name Is Beuys von Telekraft' izšel pri njegovi novi založbi Telekraft Recordings, ki je bila poleg Psi City in Stahl Industries vzpostavljena kot odcep njegove večje - v 21. stoletju ustanovljene - Datapunk. Pod pokroviteljstvom Datapunk najdemo poleg Rotherjevega dela tudi izdaje imen, kot so Johannes Heil, Sven Väth ali Hell.
Album 'My Name Is Beuys von Telekraft' je zamišljen kot ekskurzija po Telekraftovem laboratoriju, ki je na vesoljski postaji 100 milj nad Zemljo in je namenjen prevajanju realnosti v frekvence. Spusti nas v svoj univerzum, ki z ustvarjanjem zvočnih izdelkov spet ustvarja nov univerzum, obstoječ na odjemalski strani in določen z obstojem prvega. Gre za neutrudno iskanje in raziskovanje možnosti, ki jih ponuja - ali začasno še skriva – predajanje domišljiji v občevanju z aparaturami, ki pa so konec koncev prav tako rezultat kreativne domišljije. In ravno ta poganja tako sfero znanosti kot tudi sfero umetnosti, na stičišču katerih se znajdemo na obisku pri Beuysu von Telekraftu. Posebej velja izpostaviti drugi komad z naslovom 'Welcome To My Laboratory', v katerem Telekraft izreka dobrodošlico v nemško-angleški dvojezičnosti, ki je nasploh prisotna na albumu in zapeljuje na kraj zločina, kjer mu obsedenost raziskovalca krati spanec.
Kljub pretežni prisotnosti značilnega hladnega zvokovja veje iz izdelka mamljiva toplina, ki preveva Telekraftov laboratorij oziroma svet. In če je to zvokovje slišati kovinsko, gre za skrajno žlahtno kovino. Prav tako kot če ima Rotherjev elekro na eni strani nadvse primitiven stas, daje po drugi strani vtis futurističnega vesoljskega elektra. In če mu na eni strani lahko občasno očitamo zapadanje v enoličnost, se mu moramo na drugi strani pokloniti ob vsakokratni počastitvi s prefinjeno naphano atmosferičnostjo.
pripravila Pina Gabrijan
ž
Komentarji
komentiraj >>