Petek, 14. 11. 2008
jizah
Ko po devetih letih izide novi album najkreativnejše glave izjemnega "zlatodobnega" hiphoperskega jazzy kolektiva A Tribe Called Quest, Q-Tipa, z ušesi zastriže celo naš glasbeni urednik. Legendarnež, ki je v vmesnem obdobju posnel žal neizdani album, primerljiv z Andrejevim "Love Below", je tokrat z mešanico odraslega hiphopa, neo-sola ter starega neizumetničenega r & b-ja, izdal album, ki napoveduje njegov povratek. O (ne)uspešnosti njegovega vstajenja se lahko prepričate ob 19.00
Konec osemdesetih je raperski svet pretresla neverjetno kreativna in drugačna raperskega druščina, imenovana „Native Tongue“, v kateri so znotraj mnoštva odličnih ustvarjalcev izrasli tudi De La Soul, Jungle Brothers, Black Sheep in kajpak A Tribe Called Quest. Z delovanjem tega odličnega jazzy-raperskega trojca pa je najbolj povezana najbolj kreativna in inspirativna glava zasedbe, njihov glavni vokalist in raper Q-Tip. A Tribe Called Quest so v svojem desetletnem delovanju za seboj pustili 5 plošč med katerimi si vsaj štiri zaslužijo posebno pozornost.
Po razpadu A Tribe Called Quest so se na sceno vsi člani vrnili prek solističnih vod, vendar pa smo najbrž vsi svoja ušesa usmerili h Q-Tipu, ki je leta 1999 izdal svoj solistični prvenec „Amplified“ in se z njim presenetljivo prilagodil založniškim potrebam. Precej mainstreamerski „Amplified“ je sicer dosegel zlato naklado, a je ta, predvsem plesna tvorba takrat popularne „jiggy“ hiphoperske forme, razočarala večino pravih A Tribe Called Quest navdušencev. Na nov album Q-Tipa smo morali čakati kar 9 let, luč sveta pa je končno (simbolično) ugledal na dan ameriških volitev, na katerih je bil izvoljen prvi črni predsednik.
Zakaj je moral človek, ki je v zlatih letih hiphopa slišal na svoje pravo ime, Jonathan Davis, kasneje pa je s prevzemom muslimanske veroizpovedi postal Kamaal Fareed, na izid albuma čakati tako dolgo, pa bo vprašanje za njegovo bivšo založbo „Arista“. Q-Tip je namreč za leto 2002 pripravil izid albuma „Kamaal the Abstract“, ki pa tako kot še en njegov album ter „Live at the Renaissance“ niso ugledali sveta, ker je založba hotela še eno plesno ploščo, Q-Tip pa je hotel album narediti po svoje. Nesoglasja so ga ob koncu pripeljala do klasičnega črnskega soul gnezda, založbe Motown, ki ga je sprejela z odprtimi rokami, privrženci pa so z demo posnetki njegovih treh neizdanih plošč v svojih predvajalnikih komaj čakali na izid albuma.
In čakanje se je obrestovalo! Q-Tip je obdržal inovativnost iz časov A Tribe Called Questov, ostaja izjemno artikuliran, njegova besedila pa dobivajo še dodatno moč skozi gladko blagoglasje njegovega specifičnega glasu. Odrekel se je skoraj vsem sodobnim raperskim klišejem, na albumu namreč ne najdemo niti enega raperskega gosta in niti enega od velikanov sodobne raperske produkcije, tudi besedilno pa ostaja v povsem drugačnih, pozitivnejših vodah. Produkcijsko nadaljuje pot svoje nekdanje zasedbe in se oplaja s starim soulom, ki ga krasi organski šarm in mestoma tudi precej ekspresivna živa inštrumentacija, izlivajoča se v hrustljavo rapersko vzorčenje. Svežina organske produkcije in njena nekonformnost, ki se giba med zvoki osredotočenega neo-soula in jazzy hiphopa, pa svojo moč skriva v tem, da uspe prevzeti najboljše stvari sodobne komercialne črnske, povečini precej nadležne, pop/r'n'b produkcije, skozi katero s svojim signifikantnim, kot inštrumentom plavajočim glasom plemeniti svojo sposobnost verbalne gimnastike. Med vzorci starih, večinoma klavirskih jazzerskih vzorcev Q-Tip, ki je sam producent velike večine plošče, saj je gostujoči producent le preminuli J. Dilla s katerim sta sodelovala še v časih A Tribe Called Questov in je zato njegova prisotnost v tem primeru povsem legitimna, nekajkrat poseže tudi po bolj znanih vzorcih skladb, tako recimo slišimo delček skladbe legendarnih Burgessovih Black Ivory, pa Jackson 5, Ruby Andrews in celo krautrockerje Can, kar dokazuje njegovo glasbeno širino. Skozi prašne sample, kak nezemeljsko zveneč kitarskih riff ali moog in njegovo natančno, skoraj mehansko rapanje pa svoje mesto, v večinoma počasnejšem tempu iščejo vseprisotne ter izstopajoče funky basovske linije, ki globoko presegajo stereotipen raperski ponavljajoči osnovni bas vzorec, kompozicijam dodajo prepotreben groove in življenje. Produkcijsko je stvar precej pološčena, postavljena tako, da dopušča veliko prostora živim inštrumentom, zvočno pa za razliko od mnogih sorodnih izdelkov ni vse postavljeno na skompresirano sredino, temveč je slišati tudi nekaj organskih visokih in nizkih zvokov, sintetika pa je skorajda neprisotna, še dodatno pa zvodeni ob poudarjenem frenetičnem bobnanju in ritmičnih finesah.
Besedilno Q-Tip ostaja direkten, oster, veliko razmišlja, s svojim značilnim vokalom pa poslušalca ob koncu zgodb pomiri, saj so njegova sporočila, kljub mnogim negativnim stvarem znotraj besedil, pozitivna. Govori o ljubezni do življenja in o svoji izbranki, spremembi iz Johnnyja v Kamaala, predstavi zgodbo o težko živeči ljubezni ameriškega vojaka v Iraku, o sociološkem zlomu, neodločnosti spolov ter predstavi celo homaž boljšemu življenju, ki so mu ga pomagali ustvariti tudi raperji stare šole, katere skozi kompozicijo tudi našteje, vse skupaj pa navzven zveni zelo srečno in neobremenjeno. Kohezivnost išče v sodelovanju z odličnimi sodobnimi neo-soul vokalisti, kot so Raphael Saadiq, Norah Jones, D'Angelo ter Amanda Diva, ki album popeljejo globoko v pevske vode, kar verjetno striktnim raperjem in alternativcem ne bo povšeči, a skoraj vsi gostujoči vokalisti pustijo dober vtis.
Privlačnost večkrat precej minimalističnega albuma se skriva v zvočnem naboru mešanice zlatodobne, elegantne, občasno sinkopirane produkcije A Tribe Called Quest, na estetiki katere so kasneje gradili velikani sodobnega hiphopa, kot so Kanye West, Mos Def, Common in drugi nasledniki zvoka tega newyorškega trojca ter sodobnih trendov črnske godbe z dodelanimi tekočimi aranžmaji. Q-Tip se vrača h koreninam sebi lastnega umirjenega jazzy hiphopa, zveni entuziastično in dokazuje, kako bi morala zveneti sodobni soul in r&b, torej z določeno mero eksperimenta fuzije neo-soula, konkretnih funk breakov, odličnih vokalov in hiphopa, za katerega je očitno prava rešitev ravno založba Motown, ki pokriva tovrstne izvajalce. Album, kjer ne boste našli odvečnega govorjenja o bitches-money-bling-alcohol-drugs-stereotipih, je zadel v polno tako z dnevom izdaje, to je t.i. „dan spremembe“, na katerega se verjetno navezuje tudi vzorec zgodnjega Obaminega govora. Vsekakor gre za samosvojo dostopno avantgardno, umirjeno, leftfield hiphop godbo prihodnosti, ki dokazuje širino raperja, sodelujočega recimo v dveh zanimivih gostovanjih tistega časa, in sicer v kompozicijah „Galvanize“ Chemical Brothersov ter „Groove Is In the Heart“ Deee-Litov. Odličnosti albuma bodo vesele predvsem starejše generacije raperskih glav, ljubitelji nu-soula ter gospodične, ki so krepko prekoračile najstniška leta in niso odrasle v mnoštvu r'n'b-jevskega čivkaštva brezveznih besedil. Vsi, ki ste torej starejši kot 30 let in ste pozabili svoje denarnice v El Segundu le pojdite po njih in svojo kolekcijo ovekovečite za "The Renaissance".
Komentarji
komentiraj >>