Goran Kompoš recenzira dogajanje na letošnji ediciji festivala raznorodne sodobne glasbe v Gradiščiu v Italiji All Frontiers, na katerem so med drugimi nastopili Anthony Braxton & Richard Teitelbaum, Scanner, David Shea, Merzbow, in drugi ... (v celoti!)
All Frontiers, Gradisca d’Isonzo, 14., 15., 16. november
* Gradisca d’Isonzo je tudi letos za tri dni postala stičišče mnogoterih kreativnih in inovativnih idej ustvarjalcev v polju svobodnjaških jazzovskih, impro, elektronskih in sodobnih klasičnih muzik. All Frontiers je že četrto leto zapored podiral meje neraziskanih področij zvočnega ustvarjanja. Dasiravno je festival v preteklosti gostil mnogo čislanih glasbenikov, je prav letošnja edicija osvetlila dejstvo, da kuratorji prefinjeno sestavljajo program, ki še zdaleč ne sloni le na najbolj prepoznavnih imenih. Organizacija More Music, ki stoji za tem (brezplačnim) festivalom, je letos obenem praznovala dvajseto obletnico svojega prvega glasbenega dogodka, na katerem se je takrat bojda po naključju znašla tudi Christa Paffgen – Nico. Vsled navdiha, ki ga organizatorji še danes črpajo iz njene karizme, so vsak večer predvajali krajši videoposnetek z enega od njenih koncertov, ta pa je skupaj z nagovorom direktorja festivala ustvaril prijetno intimno vzdušje, ki je trajalo vse tri dni.
Kako zanimive zvočnosti se rodijo, ko padejo meje, smo slišali že takoj v uvodu. V lanskem letu ustanovljena zasedba Kinhoua ameriškega jazzovskega saksafonista Larryja Ochsa v svoji glasbi preči vplive starodavnih korejskih praks in estetike zahodnjaških svobodnjaških prebiranj. Steber zasedbe je bobnar Scott Amendola, ki obenem skrbi tudi za elektronske posege, vendar so ušesa najbolj radostno lovila tradicionalne korejske »pansori« impulze iz grla Dohee Lee. Na njih je z disonančnim, razmeroma zadržanim pihanjem na tenorski in sopranino saksofon odgovarjal Ochs, ravnotežje med vzhodnjaškimi in zahodnjaškimi vplivi pa je s shizofrenim lokanjem in napenjanjem strun vzdrževala čelistka Okkyung Lee. Kvartet je v novo sobivanje povezal na videz nezdružljive zvočnosti in uspešno izpostavil sorodnost raznorodnih improviziranih muzik ter najavil izvrstno nadaljevanje festivala.
Domači klavirski tandem Valerie Anzil in Agnese Toniutti je v veseljaško interpretacijo namestil Milhaudovo kompozicijo ‘Le Boeuf sur le toit’, namesto baletne predstave pa smo spremljali animirano farso in iskali vez med projekcijo slike in zvoka. Kanadsko-nizozemska ženska komorna formacija Queen Mab Trio je tok ponovno preusmerila v sodobne jazzovske in impro smernice. Zvočno odprt trio je najbolj intrigantno snov stregel v odstopanjih od konvencionalnih struktur denimo takrat, ko se je zven klavirja, basovskega klarineta in viole zreduciral v komaj slišen šepet, ki je naznanjal zatišje pred viharjem.
Kot zadnji v petkovem večeru je namreč nastopil japonski mojster hrupa Masami Akita alias Merzbow. Že ob prvem šumu si je polovica prisotnih pokrila ušesa, sledil pa je zvočni masaker, ob katerem smo zvok ne le slišali, pač pa predvsem čutili. Z dvema laptopoma, mešalno mizo in kitari podobnim strunskim zvočilom opremljeni Akita je katarzo poiskal v energiji primarnega zvoka. Če je v ljubljanskem setu pred leti hrup povezal v neko strukturo, je tokrat ritem in melodijo povsem po dadaistično dekonstruiral. Poslušali smo v raztrgan digitalni hrup potopljen enakomeren, industrijski pulz in distorzirano dratarsko barvanje, s čimer je praktično vsa pozornost bila usmerjena le v dinamiko zvoka samega. Izkušnja bržkone ni pustila hladnega niti najbolj otopelega poslušalca, nauk Merzbowa pa bi morda lahko strnili v stavek: če že nekaj počneš ekstremno, počni to maksimalno ekstremno.
Sobotni večer se ni začel najbolj obetavno. Britanski elektrončkar Robin Rimbaud alias Scanner je predstavljal razmeroma klišejsko kombinacijo kozmičnega strunanja in elektronskega teksturiranja. Naplasten zvok je na trenutke sicer razkrival zanimivejše detajle, vendar je te povozila kitara, za katero se je zdelo, da je tam le zavoljo live acta. Bolj kot ne je Rimbaud v primerjavi z glasbeniki, ki smo jih spremljali prejšnji večer, deloval precej nedomišljeno. Tega pa ne bi mogli trditi za nemško-avstralsko navezo Werner Durand/Victor Meertens. Dvojec je v celoto združil duhovitost in zvočno prefinjenost. Durand je v samoskonstruiranih inštrumentih iz vodovodnih cevi in cvetličnih lončkov iskal zvočnost mnogoterih konvencionalnih pihal in trobil, Meertens pa mu je v kruhasti opravi s potrkavanjem po kitarskih strunah postavljal zanimivo, repetitivno brnenje v slogu Tonyja Conrada.
Sledilo je morda najlepše presenečenje festivala. Nemška violinistka Barbara Lüneburg je v solističnem recitalu predstavila kompozicije petih avantgardnih skladateljev in navdušila približno stopetdesetglavo množico. Poplava radikalnih pristopov v sodobni umetnosti konzumenta dandanes le redko ujame nepripravljenega. Barbari pa je to uspelo. Zvok svoje violine je elektronsko procesirala, se zoperstavljala vzorčenju in z violino igrala po loku. Sprehajala se je med dronom, sodobno klasično glasbo in avantgardnimi abstrakcijami. Pisca teh vrstic je najbolj navdušil kontrasten kos, v katerem se je vrhunsko violinsko škripanje sporadično izmenjevalo s fragmenti videoposnetkov potniških letal, zvoka letalskih motorjev in osladne hiphop popevke. Domišljena, kontrastna, um begajoča interpretacija je zbegala čutne in metafizične receptorje, ki so skupni imenovalec iskali v definiciji hrupa.
Dogajanje je ponovno prizemljil dvojec Lol Coxhill / Enzo Rocco, ki se je spoprijel s svobodnjaškimi vsebinami. Skozi njun set smo podoživeli tisto najbolj osnovno načelo improvizacije: »poslušaj in odgovori«. Dialogi Coxhillovega sopranskega saksofona in Roccojeve električne kitare se renomeju primerno niso zatekali v kliše, pač pa so svoj prostor iskali na robu koherence. Sobotni večer sta s skupnimi močmi zaključila Scanner in David Shea, ki sta z obilico pisanih, z vseh vetrov nabranih vzorcev in elektronsko sprocesiranega kitarskega prebiranja sestavila razmeroma prazen, brezciljen set, nedorasel odličnim predstavam glasbenikov pred njima.
David Shea tudi v nedeljskem solističnem nastopu ni prepričal. Na videozapis s hindujskimi motivi je v kolaž sestavljal zvočne vzorce, ki so črpali inspiracijo enkrat v ambientalnih in cinematičnih vsebinah, spet drugič v goa trenserski psihedeličnosti. Vse skupaj je ponovno delovalo preveč pompozno in površinsko. Sledila je domača bratska naveza My Cat Is An Alien, ki se ji je pridružil elektrončkar Enore Zaffiri. Njihov set je bil sicer v večjem delu plod improvizacije, toda razvlečeno in razmeroma predvidljivo zvočno dogajanje ni pustilo trajnejšega vtisa. Nekoliko več dinamike je v nadaljevanju vnesla korejska čelistka Okkyung Lee, ki se je za sodelovanje z bratoma Opalio dogovorila le nekaj ur, preden so skupaj stopili na oder.
Vrhunec zaključnega večera je pripadel odlični francoski kontrabasistki Joëlle Léandre. Že sama je v nagovorih pred izvedbo kompozicij Giacinta Scelsija izpostavila njegov interes za »dušo posameznih zvokov«, ki jih je z neumornim potrkavanjem, trzanjem, praskanjem, brenkanjem, pokanjem strun in lokanjem izvabljala iz svojega kontrabasa. Njeno presunljivo, artikulirano igranje v celoto poveže stilsko odprtost, izjemno tehnično uglajenost in energičnost. Bogat fizični aspekt pa dopolnjuje spiritualno, včasih šamansko, včasih nervozno, psihotično petje in stokanje. Dramatičnost je še dodatno nadgradila zvočna dinamika, ob kateri je v najtišjih delih sapo zadrževalo vseh stopetdeset prišlekov, ki so Léandrovo ob koncu nagradili z bučnim aplavzom.
Zaključek trodnevnega festivala je pripadel navezi Anthony Braxton/Richard Teitelbaum, ki sta prvo sodelovanje obeležila že v sredini sedemdesetih let minulega stoletja. V svojem setu nista ponudila nič bistveno novega, vendar pa že dejstvo, da spremljaš dva tako legendarna glasbenika, pospeši srčni utrip. Teitelbaum je v subtilno odmerjenih elektronskih posegih ves čas odpiral prostor Braxtonovi zbirki saksofonov in (seveda) kontrabasovskemu klarinetu, ki je povsem ob koncu izvrstno sledil klavirski pobudi. V Teitelbaumovi temačni, apokaliptični atmosferiki in Braxtonovem pihalskem optimizmu se je odpiral bogat, dinamičen zvočni prostor. Ta je na površju sicer deloval razmeroma ziheraško, vendar je to pač treba pripisati njunim bogatim muzičarskim izkušnjam in popolnemu medsebojnemu zaupanju.
All Frontiers je že četrtič ponudil vpogled v nekatere najbolj zanimive, radikalne in duhovite sodobne muzike, ki se izogibajo vsakršnim okvirjem. Edini vodili sodelujočih sta pravzaprav le kreativnost in inovativnost. Bojda je v pripravi že program za prihodnje leto in le upamo lahko, da bo tudi ta vsaj približno tako atraktiven, kot je bil letošnji.
V Gradisci d’Isonzo je svoja ušesa tri dni razvajal Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >> Re: All Frontiers!!!
Sanja [22/11/2008]
Zelo grdo prebrano.
Sicer je blo pa res fajn. Dolgočasneži so bili hitro pozabljeni ob bolj zanimivih nastopih, ki so risali nasmeške in dvigovali vzdušje. :)
Pogled po polni dvorani je zaman iskal še kakšnega rš-ovca! ;)
odgovori >>