Torek, 25. 11. 2008
goran
Goran Kompoš recenzira novo ploščo dvojca Kieran Hebden & Steve Reid ... (v celoti!)
*
Pa opravimo z edino negativno lastnostjo pričujočega ploščka kar uvodoma. O dvojcu, ki je v zadnjih treh letih skupne poti povil že četri - če štejemo še plošči Reidovega ansambla celo šesti – album, je težko napisati kar koli novega. Pa ne zato, ker Hebden in Reid nimata povedati nič novega, pač pa preprosto zato, ker vsak njun novi album pravzaprav prinese le nadgradnjo izraznosti, ki sta jo zastavila že s prvo ploščo ‘Exchange Sessions’.
Hebden je takrat v Reidovem samosvojem vihtenju bobnarskih paličic prepoznal potencial, ki bi ga bilo škoda potrošiti v okvirih klasičnega benda. Oziroma bolj pravilno: prepoznal je žmohtno ritmiko, katere potencial bi se kar najbolj izživel v kombinaciji s subtilnimi elektronskimi posegi. Res je sicer, da je Reidovo bobnanje (sam se oklicuje za power drummerja) pogosto sililo v ospredje tudi takrat, ko je kot studijski glasbenik sodeloval z Motownom, ali pa ob boku veličin tipa James Brown, Fela Kuti, Miles Davis in Sun Ra. Toda povsem logično je, da se je tam vsaj do neke mere moral podrejati kolektivu. Hebden mu je po drugi strani v njunih sodelovanjih povsem nesebično prepustil pobudo. Pa tega ni storil v pomanjkanju lastnih idej, pač pa zato, ker v Reidovem hipnotičnem bobnanju preprosto uživa. In uživa tudi Reid. To je bilo več kot očitno že na prejšnjih treh ploščah, tokrat pa veselje z njunega zadnjega studijskega sessiona veje praktično iz vsakega posameznega tona.
Tako kot prejšnji trije albumi je tudi ’NYC’ nastal v kratkem, spontanem snemalnem terminu. Posnet je bil v vsega dveh dneh v legendarnem studiu Avatar na Manhattnu, kjer so v preteklosti med drugim snemali Steve Reich, Miles Davis in zasedba The Roots. Studio je poleg praktične vrednosti glasbenikoma služil tudi kot vir inspiracije, saj je lociran v sami srčiki naslovne teme – Reidovega domačega New Yorka. Mesta, v katerem je konec šestdesetih let minulega stoletja bil viden člen prevratniške jazzovske struje, zato je na plošči ’NYC’ želel zajeti zvočnost in izkušnjo te v mnogih pogledih tako zelo posebne metropole. Hebden pravi, da so na celoten set in vsak najmanjši detajl vplivale razvpite energije New Yorka. Te so tukaj potopljene v živahno atmosferiko, ki riše zvočne, arhitekturne in socialne impresije velemesta.
Novi album ponovno sloni na Reidovem repetitivnem, hipnotičnem, pulzirajočem bobnanju, ki ga Hebden s samplerjem nadgradi v strukturirane skladbe, po formi primerljive s tistimi z albuma ’Tongues’. Oba glasbenika ponudita maksimum. Na eni strani Reid s svojo razgibano ritmiko izkoristi ves potencial bobnov in tolkal, na drugi strani pa Hebden s prefinjenimi elektronskimi posegi ustvarja poliritme in barva psihedelično podstat njune glasbe. O Reidovi ritmični genialnosti, ki jo je v več kot štiridesetih letih zgradil z raziskovanjem najrazličnejših muzik, ni treba izgubljati besed. Gre pač za človeka, ki ima ritem v krvi. Izpostaviti pa je treba Hebdnov napredek z vsako ploščo. Če je v začetkih morda deloval nekoliko negotovo – bržkone tudi zaradi spoštovanja, ki ga goji do starejšega kolega - z albumom ’NYC’ dokazuje dozorelost. Naj se sliši še tako pokroviteljsko, a dejstvo je, da elektronski elementi na novem albumu niso več le Hebdnov alibi, pač pa povsem enakopraven gradnik njune samosvoje elektroakustične glasbe.
Puristi se ponovno ubadajo z dilemo, ali si Reid v navezi s Hebdnom zasluži pozicijo v jazzovskem miljeju. Kar je seveda smešno, celo absurdno početje, saj glasbenik že vso kariero goji lasten slog, naj si bo to v svobodnjaških jazzovskih odvodih, afriških muzikah ali pa v navezi z elektrončkarsko razpoloženim Britancem. Vedno je v ospredju njegov hipnotičen pulz, ki se prav skozi sodelovanje s Hebdnom na albumu ’NYC’ ponovno razbohoti v vsej svoji razsežnosti.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>