Minuli petek je v Gradec ponovno migrirala kreativnih elektronskih muzik željna domača publika, ki tovrstne vsebine že nekaj let konzumira v mestu na Muri. Po dvojcu Autechre, ki ga je disko 404 gostil v letošnjem marcu, smo se tokrat napotili preverit »who’s the fuckin’ daddy« ... (v celoti!)
Squarepusher – NonStop Kino, Gradec, 21. november
* Minuli petek je v Gradec ponovno migrirala kreativnih elektronskih muzik željna domača publika, ki tovrstne vsebine že nekaj let konzumira v mestu na Muri. Po dvojcu Autechre, ki ga je disko 404 gostil v letošnjem marcu, smo se tokrat napotili preverit »who’s the fuckin’ daddy«.
Čeprav smo tovrstne koncerte v Gradcu vajeni spremljati na dveh odličnih lokacijah, pa smo tokrat spoznali še tretjo. NonStop Kino je še enkrat več osvetlil dejstvo, kako zelo Ljubljana potrebuje koncertno prizorišče za okoli petsto duš, kolikor se jih je tokrat zbralo v tej nenavadni, a zanimivi dvorani. Odprlo se je tudi vprašanje, ali bi Squarepusher uspel privabiti podobno veliko množico v slovenski prestolnici. Dejstvo je, da pri nas še nismo gostili nobenega iz velike IDM trojice, a z nekoliko promocije bržkone ne bi smelo biti težko privabiti okoliških ljubiteljev elektronskih ritmov. Morda pa je že čas, da enkrat za spremembo na tovrstni koncert v Ljubljano migrirajo Avstrijci.
Kar nekako v senci britanskega zvezdnika je tokrat ostal italijanski eminentnež Gianluigi Di Costanzo alias Bochum Welt, ki je na delovno temperaturo ogrel izvrstno ozvočenje. Med privrženci zgodnjega IDM-a silno cenjen kreativec je postregel z razmeroma klišejskim setom, v katerem so mesto našle predvsem njegove najbolj prepoznavne skladbe, ki jih tako ali drugače reciklira že vso kariero – tokrat jih je nekajkrat nadgradil z moogovim tereminom. Kot dolgoletni predstavnik Aphex Twinovega Rephlexa je po službeni dolžnosti v konec svojega seta vpel tudi enega od Analordov, buren odziv nanj pa je potrdil dejstvo, da so bili zbrani angažirani sledilci tovrstnih vsebin, kar je bil lep obet pred prihodom osrednjega gosta.
Da bomo deležni nekonvencionalne IDM veselice, je razkril že pogled na oder, kjer so si družbo delali dva laptopa, dve bas kitari in set bobnov. Privrženci Jenkinsona seveda poznamo po njegovem obvladovanju bas kitare, ki je že dolgo časa sestavni element njegovih živih nastopov. Presenetljiv je bil zato le pogled na bobne, pa še ta le do neke mere, saj je pred kratkim izdan album ‘Just A Souvenir’ oprt na precej manj sekvencirano ritmično sekcijo. Če se je Squarepusher v preteklosti zatekal v drill and bass, je z novim albumom posegel v skoraj rockovsko estetiko, ta pa je s seboj prinesla tudi spremenjeno koncertno podobo. V približno polovici skladb se je Jenkinsonu tokrat namreč pridružil bobnar, ki je glasbi nadel še bolj energično podobo.
Repertoar je zaobjel največ materiala z nove plošče, manjkale niso niti nekatere uspešnice s starejših albumov, slišali pa smo tudi nekaj še neobjavljenih skladb, ki pa so morda le nekakšno vezno tkivo. Gre namreč za ritmično abstraktne, ohlapno strukturirane kose, v katerih se najde prostor tudi za improvizacijo, skladbe z albumov pa razumljivo ostajajo v razmeroma nespremenjeni formi. Jenkinson namreč praktično vso pozornost usmeri le v domišljeno, virtuozno, fankijaško prebiranje električnega basa, medtem ko ogrodje skladb enostavno reproducira računalnik. Tudi v novih skladbah, kjer se mu pridruži bobnar, dasiravno ju je nekajkrat odneslo v bolj spontane, na udarne repeticije postavljene strukture. Duhoviti rockovski izraznosti se je zoperstavljala estetika elektronskega kaosa. Kompleksna ritmika je na eni strani iskala navdih v plesnih muzikah, na drugi strani pa se je zatekala v eksperimentiranje in disonanco, ki je nekajkrat prerasla v hrupne abstrakcije. Dinamično sestavljen set je v koherentno celoto povezal prepoznavno kombinacijo akustike in elektronike, Jenkinsona pa izpostavil kot enega najbolj samosvojih sodobnih glasbenikov.
Izvrstno vzdušje, ki se je napajalo predvsem iz Squarepusherjeve performerske karizme, so nadgradili še veliki na zvok odzivni svetlobni panoji, ki so soustvarili zanimiv kontrast. Z eno nogo smo lovili ravnotežje v prog rocku iz sedemdesetih let minulega stoletja, drugo pa smo si zvijali v kaotičnih elektronskih futurizmih. Naši severni sosedi očitno zelo dobro vedo, kod je doma vrhunska kreativna plesna glasba, zato po letošnjih koncertih Autechre in Squarepusherja nestrpno in neskromno pričakujemo še samega Aphex Twina.
V Gradec je minuli petek migriral Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >>