Sobota, 29. 11. 2008
Bogdan B
Bogdan Benigar recenzira novo ploščo frankofonskega hiphoperja Abda Al Malika ... (v celoti!)
* Abd Al Malik je zasijal kot meteor na frankofonskem glasbenem nebu z albumom Gibraltar, ki je izšel leta 2006 in bil proglašen za najboljši album urbane glasbe v Franciji. In res, Gibraltar je izjemen album, ki ga je mogoče poslušati prav vsak dan. Gre za odlično zlitje govorjene besede v muziko, ki jo je moč opredeliti kot »hip hop with french touch«. Gre namreč za mehkejšo različico urbane muzike, tiste, ki je postala popularna z MC Solaarjem ali skupino St. Germain.
Vendar Gibraltar ni bil začetek Abd Al Malikove glasbene poti. To je bil njegov drugi samostojni album. Prvega, z naslovom »Le Face à face des cœurs«, je izdal leta 2004, glasbeno kariero pa je začel v hip hop skupini N. A. P., kar je skrajšano ime za New African Poets. N. A. P. so med letoma 1996 in 2000 izdali pet albumov in imeli podpisano pogodbo za BMG France. Skupina je bila ustanovljena v predmestju Strasbourga, kjer sta živela brata Arnaud Fayette-Mikano z umetniškim imenom Bilal (4) in Regis Fayette-Mikano z umetniškim imenom Abd Al Malik. Mimogrede, Regis si je izbral umetniško ime po enem izmed največjih kalifov, islamskih voditeljev, ki je vladal med letoma 685 in 705. Znan je bil po odlični izobrazbi pa tudi po tem, da je po vsem muslimanskem svetu uvedel arabščino kot edini uradni jezik, uvedel pa je tudi arabski denar, kar je povzročilo vojno z bizantinskim cesarstvom, ki jo je leta 692 prepričljivo dobil. S svojo vojsko je osvojil Irak in Hezad, ki je staro ime za današnjo Savdsko Arabijo. V svojem času je reformiral trgovino, poljedelstvo in pošto, zgradil pa je tudi Skalnato mošejo oziroma »Dome of the Rock« na tempeljskem griču v Jeruzalemu, ki je najstarejša islamska zgradba na svetu.
Francoski Abd Al Malik se je rodil pred 33 leti v Parizu. Do sedmega leta je živel v Strasbourgu, nato pa je s starši odšel v Brazaville, glavno mesto Konga, od koder je njegov oče. Po nekaj letih se je vrnil v Francijo in, kot rečeno, sta z bratom kmalu ustanovila N. A. P. V tem času je prevzel muslimansko vero in se očitno vedno bolj posvečal filozofiji. Že pri N. A. P. je imel poleg umetniškega imena nadimek le philosophe.
Poznavanje in spoštovanje Korana, filozofije, literature, poezije, ljubezni in družbene stvarnosti, obdane s problemi, ki jih imajo priseljenci in njihovi potomci, so teme, ki se jim posveča Abd Al Malik v svojih besedilih. To počne subtilno, v stilu preudarnega, a ne neobčutljivega pripovedovalca. Pripoveduje doživeto, globoko iz osrčja teme, ki jo obravnava, in vedno usklajeno z glasbo. Giblje se od govorjene besede do hip hopa in nedvomno ga kot umetnika zaznamuje usoda staršev kot priseljencev in nasilnega okolja predmestja, v katerem je preživljal mladost. Tako v komadu »Conte Alsacien«, v prevodu Pripoved Alzačana, govori o srečnem mladem paru, ki zapusti Afriko zaradi prisile in nedolžnosti. V Alzaciji so trenutki sreče postali redki, zdaj govorita malo in Afrika pleše samo še v njunih spominih in bolečini.
Največja vrednost Abd Al Malika je, da ga je moč glasbeno razumeti in slišati njegova sporočila brez znanja francoščine. Ko njegova besedila v miru prevedeš, ti je jasno, zakaj si to občutil. Tako kot začutiš slikarsko mojstrovino, ne da bi poznal umetnikovo ime in zgodovino, ali ko Blixa Bargeld recitira v nemščini. Noben jezik sam po sebi ni lep. Govoriti ga mora človek z darom za podajanje jezika, še lepše je, če zna to govorico vpeti v glasbo, ki komunicira z vsebino in je odraz njenega časa, izvora. Zdi se, da Abd Al Maliku vse to uspeva z lahkoto. Morda nima teže glasu, ki jo nosi Leonard Cohen, da se ne omejim samo na Francoze. A vendarle je njegov talent razumljiv in privlačen vsem generacijam. Kako drugače razumeti, da je avtor glasbe za pet komadov na albumu »Dante« 75-letni skladatelj in pianist Gerard Jouannest, nepogrešljiv spremljvalec Jaquesa Brela. Igral je tudi z Juliette Greco, 81-letno šansonjerko in igralko, ki je z Abd Al Malikom odpela uvodni komad na albumu. Jouannest je torej Abd Al Malika popeljal v svet šansona in njegove besede obdal z orkestrom in klavirskim minimalizmom. Vsekakor retro poseg, vendar s stilom. Glasbo za preostale komade je prispeval starejši Malikov brat, Bilal (4), enega pa je prispevala Wallen, pevka RBB-ija in Abd Al Malikova žena. Zelo dobro je zapela v hitu albuma »Paris Mais«.
Abd Al Malik je z albumom »Dante«, ki je bil posnet v Parizu, zmiksan v Miamiju in zvočno obdelan v New Yorku, storil korak naprej oziroma ven iz glasbenega okolja, ki je zaznamoval začetek njegove kariere. Izkoristil je priložnost, ki se mu je ponudila z »Gibraltarjem« in s svojo besedo nagovoril mlado in staro, predvsem pa nagovarja občinstvo, ki do zdaj niti ni vedelo, da v Franciji obstaja afriški hip hop. Le kdo bi si mislil, da se bo to kdaj zgodilo in da bo to uspelo temnopoltemu potomcu Afričanov, ki je odraščal v Brazavillu in revnem predmestju alzaške prestolnice. Svet se leta 2008 ne spreminja samo v Ameriki.
Nocoj v Tolpi bumov predstavljamo »Dante«, tretji album Abd Al Malika, letos proglašenega za glasbenika leta moškega spola v Franciji in - kar ni nepomembno - izbranega med 15 ambasadorjev leta medkulturnega dialoga 2008.
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>