Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ERIK SATIE: Cubist Works 1913- 1924 (LTM, 2007) (3585 bralcev)
Nedelja, 30. 11. 2008
goran



Goran Kompoš razširja obzorja z kompozicijami, ki jih je Erik Satie pisal v navezavi z modernistično linijo kubizma v sodobni umetnosti na zaćčetku prejšnjega stoletja. med številnimi izvajalci del, ki interpretirajo kompozicije, nastale med leti 1913 vse do 1924 so tudi solo klavirske skladbe v izvedbi našega domačega pianista Bojana Goriška, enega svetovno znanih interpretov Satijeve klavirske glasbe ... (v celoti!)

* Sloves francoskega skladateljskega posebneža Erika Satieja se krepi iz dneva v dan. Vpliva, ki ga je njegova brezčasna glasba pustila na poznejše smernice, se preprosto ne da spregledati. Njegove ideje so tlakovale pot aleatorični glasbi in minimalizmu, ki sta radikalno zarezala v zvočnost 20. stoletja, cinematična estetika ’Gymnopedies’ še danes odmeva v mnoštvu sodobnih muzik, potem je tu še tako imenovana »furniture music«, ki velja za neposredno predhodnico ambientalne glasbe, kot jo poznamo zadnjih trideset let. Satie se je s svojo glasbo povsem distanciral od prevladujočih tokov 19. stoletja, bolj kot konvencionalna forma kompozicije pa ga je zanimal sam zvok. Sam se je imel za oblikovalca zvokov, h kompoziciji pa je pristopal na skoraj znanstven – za tisti čas nerazumljiv - način.

Lani izdana zbirka ’Cubist Works 1913-1924’ Satieja predstavlja v nekoliko drugačni, manj znani podobi. To lahko pripišemo njegovemu prijateljevanju z različnimi avantgardnimi umetniki, ki so skušali spremeniti percepcijo same definicije umetnosti. Eden takih je bil tudi mnogostranski surrealist Jean Cocteau, ki je Satieja oziroma njegovo glasbo v letu 1915 angažiral za gledališče in balet. Osrednje delo iz tega sodelovanja je bila baletna predstava ’Parada’, za katero je Cocteau napisal scenarij, Satie glasbo, kostume in scenografijo pa je dizajniral Pablo Picasso. Na idejo za predstavo je Cocteau bojda prišel po tistem, ko je slišal enega od Satiejevih koncertov. Ideja, da bi njegovo glasbo uporabili za plesno predstavo, je Satieja sicer veselila, toda za to ni želel uporabiti svojih obstoječih kompozicij, pač pa ustvariti nove.

Po uprizoritvi predstave, ki je naletela na neodobravanje množic in hvale kritikov, je Satie pojasnil, da je pravzaprav poskušal uglasbiti Picassove kostumske in scenske zamisli. Prepričan je bil, da je skladatelj lahko enakovreden člen predstave le tako, da glasbo napiše kot odziv na gibanje plesalca in odrsko postavitev. Zanimivo je, da je Cocteau na pobudo vodje baletnega ansambla Sergeja Diaghileva zvočni zapis za predstavo dopolnil s hrupom pisalnih strojev, siren, letal, strelov in drugih (ne)zvočil. Satie tega sicer ni odobraval, vendar pa so kompozicije v teh hrupnih aranžmajih zdaj objavljene tudi na pričujočem ploščku. Obveljala je razlaga, da je Cocteau hrup dodal v korist »uspeha s škandalom«, namera pa mu je očitno odlično uspela, saj so po premieri izbruhnili številni škandali, med drugim tudi upor privržencev klasične glasbe.

Med uprizoritvijo ’Parade’ in novim sodelovanjem Satieja s Picassom je preteklo šest let. V tem času je pod imenom Les Nouveaux Jeunes združil še šest somišljenikov, katerih glasbo so mnogi razumeli kot reakcijo proti impresionizmu, nedolgo zatem pa je navezal stike z začetnikom dadaizma Tristanom Tzaro, kar ga je postavilo na udar proto-surrealistov. Poleg nekaj dadaistično navdahnjenih kompozicij je Satie v tem času še vedno ustvarjal tudi pod vplivom kubizma, saj je bojda redno spremljal delo Picassa. Ponovno ju je združil Jean Cocteau, ki je v letu 1923 dobil naročilo za manjšo diverzijo na enem od privatnih plesov v Parizu. Satie je krajše delo napisal za cevne orgle, s tem pa ni bil najbolj zadovoljen Cocteau, kar je nekoliko skrhalo njun odnos in s tem sodelovanje, ki se je s skladbo ’Divertissement’ tudi končalo. Satie in Picasso sta zadnjič sodelovala leta 1924, in sicer pri moderni baletni predstavi ‘Mercure’, za katero je Picasso poleg kostumov in scene pripravil tudi scenarij. Satie je takrat v naslovu ene od skladb prvič uporabil izraz »kubizem«, ki se ga je do takrat načrto izogibal, vendar pa se je pozneje bojda izgovarjal na to, da je to storil pod časovnim pritiskom.

Poleg glasbe, ki je nastala iz sodelovanj s Pablom Picassom, je na ploščku ‘Cubist Works 1913-1924’ objavljeno še delo ‘Lutke plešejo’, ki jo je Satie v letu 1913 napisal za baletno predstavo fracoske plesalke, futuristke Valentine de Saint-Point, ter ‘Trije ostudno dragoceni valcerji’, ki veljajo za nekakšno zaušnico Mauriceu Ravelu. Glasba iz predstav ‘Parada’ in ‘Mercure’ je objavljena tako v orkestralni kot solistični klavirski različici. Slednja v izvedbi slovenskega pianista Bojana Goriška, za katerega velja, da je v svojih interpretacijah odlično ujel šarm Satiejeve glasbe.

pripravil Goran Kompoš






Komentarji
komentiraj >>