Sreda, 3. 12. 2008
Barbara D
Kinodvor po novem omogoča dojenčkom prijazen ogled filma. Vsako prvo sredo v mesecu bo namreč v zgodnjem popoldnevu staršem z dojenčki omogočen vstop na projekcijo s pridušenim zvokom in svetlobo. Kakopak bo v dvorani dovoljeno tudi hranjenje, zunaj nje pa bo poskrbljeno za potrebno previjalno mizico in čokolino ...
Kriki, ki se vračajo v prostore bivše Sloge, so tako podvrženi omenjenim spremembam. Namesto krikov zadovoljenih odraslih bo slišati krike nezadovoljnih otrok.
Če ste morda sveže pečeni starš, imate probleme z iskanjem varstva za novega prišleka in pogrešate obiske kinodvoran, vam Kinodvor po novem omogoča dojenčkom prijazen ogled filma. Vsako prvo sredo v mesecu bo namreč v zgodnjem popoldnevu staršem z dojenčki omogočen vstop na projekcijo s pridušenim zvokom in svetlobo. Kakopak bo v dvorani dovoljeno tudi hranjenje, zunaj nje pa bo poskrbljeno za potrebno previjalno mizico in čokolino.
Staršem prijazna gesta je pri nas novost. V tujini - tj. predvsem Veliki Britaniji in Združenih državah – pa je uveljavljen trend polnjenja kinodvoran v manj ugodnih predvajalnih terminih. Poskus vizualiziranja srednjepolne kinodvorane doječih mater in ponosnih očetov, ki si prizadevajo slediti filmski pripovedi kljub vekajočim prekinitvam, vzbuja bodisi smeh bodisi tesnobno obarvano nerazumevanje. Vendar zadeva očitno funkcionira. Tuji kinematografski giganti bi jo sicer, zaradi pragmatičnega zasledovanja zakonov povpraševanja in ponudbe, enostavno opustili.
Dovolimo si malček zdravorazumske špekulacije in se podajmo v lov za možnimi razlogi uspeha omenjene marketinške poteze. Po eni strani daje staršem možnost obiska kina več svobode pri organiziranju vsakdanje rutine. Namesto sprehoda, izleta ali obiska sorodnikov se lahko zdaj odločijo tudi za obisk kina. Če si ga seveda lahko privoščijo. Svoboda je razširjena s povečanjem izbire, ki pa je pogojena s finančnimi sredstvi. Po drugi strani pa je zadeva ugodna tudi za kinooperaterje, ki z interpeliranjem nove skupine potrošnikov iznajdejo še eno nišo za prodajo svojih storitev.
Polje, ki se v perspektivi omenjenih kinoprojekcij odpira in je zanimivejše od prežvečenih analiz precej nesofisticiranih metod pridobivanja novega občinstva, pa zadeva vprašanje starševstva. V kakšnem družbenem kontekstu je namreč - očitno upravičeno - pričakovati, da bodo starši pripravljeni voditi dojenčke v kinodvorano in potencialni dve urici počitka preživljali z njimi?
Morda v družbi, kjer je starševstvo ne samo precej individualiziran 'posel', temveč predvsem brez družbene opore. Časi grajenja jasli in vrtcev ter občutij kolektivne odgovornosti so nadomeščeni s poplavami priročnikov o vzgoji, ki postavljajo otroka v center sveta. Staršem pa hkrati sporočajo, da so pravzaprav popolnoma nekompetentni, nepoučeni in da ponujanje najboljšega ne pozna omejitev. Duh takega časa se dalje materializira v raznih jogah z malčki, tečajih razbiranja otrokovih znakov nezadovoljstva in celo fotonatečajev za najbolj fotogeničnega malčka.
Povečana starševska nesigurnost je idealen teren za igranje na občutke krivde. Kdo bi si pa želel biti neprimeren roditelj, ker ne preživlja vsega svojega časa in ne vlaga vse psihične energije ter seveda denarja v svojega otroka? Včasih bi morda dali dojenčka za nekaj časa v jasli in odšli na pornič v legendarne Slogine lože. Danes to ni več primerno. Prehod od pornokina k mestnemu kinu, polnemu dojenčkov, je odraz širših družbenih sprememb. To je prehoda od kolektivno organizirane vzgoje k individualiziranim težnjam k vzgoji najboljšega, najlepšega, najpametnejšega ... Tudi kriki, ki se vračajo v prostore bivše Sloge, so tako podvrženi omenjenim spremembam. Namesto krikov zadovoljenih odraslih bo slišati krike nezadovoljnih otrok.
Vendarle pa gre udrihanje po prefriganih in žalostnih kapitalističnih učinkih tudi dalje kontekstualizirati. V našem prostoru prihaja omenjena iniciativa s strani umetniškega mestnega kina, donkihotovsko bojujočega nemalo bojev za obstanek. In to ni nepomembno dejstvo. Širše družbeno gledano smo priče trendu izginjanja javnih prostorov, v katerih neodvisnost ni pogojena s premoženjskim stanjem. V ožji perspektivi pa so preganjane tudi vse kulturne ipd. iniciative, ki ne zadostijo kriterijem izjemne profitabilnosti. Nemalo podobnih umetniških kinodvoran po Evropi je ravno zato dočakalo bridek konec.
Komercialno zasnovanim kinocentrom pri nas pa gre s klasičnimi prijemi á la kokice, 3D-projekcije in bowling očitno še dovolj dobro. S perspektive mladih staršev ima tako Kinodvor vsekakor prednost. Kar pa daje vsaj malo upanja, da kvalitetnejša filmska produkcija pridobi nove ljubitelje. Naj si bodo ti med starši ali pa dojenčki.
Kinodvor se je očitno končno naučil osnovnih lekcij revolucionarno-emancipatornega boja. To pomeni dvoje. Prvič: bolje ofenziva kot defenziva in drugič: uporabi nasprotnikova sredstva. Indoktrinacija ni nikoli prezgodnja. In zakaj ne bi vzgojili omembe vredne generacije cinefilov, če že seksamo več ne? Še več, se hkrati borimo še z občutki krivde. Bojda bo 21. stoletje stoletje filmske umetnosti. Morda pa nove generacije doprinesejo kaj novega v umetniško-kulturnem ali pa teoretskofilmskem smislu. Kdo ve, morda dočakamo še ponovno oživitev porna osemdesetih.
Za vas je kričala Barbara.
Komentarji
komentiraj >>