Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Primer Rupel – Začetek novega vzorca vladanja in reševanja sporov? (3461 bralcev)
Torek, 2. 12. 2008
Nejc M.



Slovenska politična srenja je skupaj z večjim delom domače javnosti minuli četrtek skočila na noge, potem ko je izvedela, da bo zimzeleni večno vladni Dimitrij Rupel preživel tudi naslednja štiri leta v izvršni veji oblasti. Ob primeru Ruplovega imenovanja za zunanjepolitičnega svetovalca predsednika vlada se - bolj kot razglabljanje okoli »Dimsijeve« primernosti za ta položaj - zdi umestno vprašanje, kaj premier Borut Pahor z odločitvijo sporoča in ali takšen primer skrajnega kompromisarstva ter kvazi nače
Slovenska politična srenja je skupaj z večjim delom domače javnosti minuli četrtek skočila na noge, potem ko je izvedela, da bo zimzeleni večno vladni Dimitrij Rupel preživel tudi naslednja štiri leta v izvršni veji oblasti. Ob primeru Ruplovega imenovanja za zunanjepolitičnega svetovalca predsednika vlada se - bolj kot razglabljanje okoli »Dimsijeve« primernosti za ta položaj - zdi umestno vprašanje, kaj premier Borut Pahor z odločitvijo sporoča in ali takšen primer skrajnega kompromisarstva ter kvazi načelnosti pomeni začetek novega vzorca vladanja ter pometanja sporov pod preprogo v naslednjih prihajajočih štirih letih.

Spogledovanje s političnimi nasprotniki, navidezno iskanje skupnih mnenj med sogovorniki diametralno različnih stališč in »sodelovanje vseh« so bile ene glavnih značilnosti Pahorjeve retorike med njegovim in strankinim vzpenjanjem. Večino projektov, »paktov« in »sporazumov«, ki so izšli iz omenjene dikcije, je bilo med minulim SD-jevim opozicijskim mandatom, predvsem po zaslugi vladajoče garniture, na grobem vsakodnevnem političnem terenu hitro poteptanih, toda v Pahorju je tovrstni populizem v obliki kompromisov ostal tudi po volilni zmagi. In to je že dokazal z Ruplovim imenovanjem.

Odločitev za nekdanjega zunanjega ministra kot modrovalca okoli zunajmejnih vprašanj je zagotovo najekstremnejši akt Pahorjeve politike odprtih rok in bi jo, kot je cinično dejal predsednik SLS-a Bojan Šrot, nadkrililo le še sodelovanje z liderjem opozicije in Pahorjevim predhodnikom Janezom Janšo. Toda kot najekstremnejši je tudi najbolj efektiven, si misli verjetno Borut Pahor. Po Ruplu prostora za presenečenja v okviru »vse slovenske politike« in kompromisa ni več. Če lahko Dimitrij Rupel, ki ga po več neučinkovitih mandatih na zunanjem ministrstvu na zunanjepolitični funkciji ne želi domala nihče več, še naprej soodloča ali pomaga odločati o prav tovrstni problematiki, potem je prostor v premierjevi bližini, v imenu »sodelovanja« praktično z vsakogar, ne glede na njegovo morebiti sporno politično ali strokovno preteklost.

Z ekspresno rehabilitacijo Dimitrija Rupla naj bi predsednik vlade po mnenju Milana Balažica prikazal odločnost in neodvisnost, čeprav je ta trditev čisto kontingentna, saj bi lahko obratno dejali, da bi Pahor odločnost pokazal s tem, da se enostavno ne ubada z Ruplom in bi ga s tem pustil na smetišču zgodovine. Pahorju in njegovim odločitvam so med volilno kampanjo in tudi po njej sicer politični tekmeci, prav ti, ki zdaj premierjevo izbiro Rupla na vse pretege hvalijo, očitali visenje na nitkah, ki jih vlečejo »ljudje iz ozadja«, od nekdanjega predsednika Milana Kučana pa vse do predsednika Zaresa Gregorja Golobiča.

Z Ruplom kot bodočim sodelavcem se je Borut Pahor namreč tako imenovano postavil nasproti vsem, ki so ga do zdaj močno podpirali - tako predsedniku Danilu Türku kot praktično vsej vladajoči garnituri strank. Slednje premierjeve odločitve bodisi niso komentirale bodisi so Pahorju izrekle vso pravno upravičenost zanjo, drugačna pa je stvar pri predsedniku republike.

Pahor je z Ruplovim imenovanjem udaril v času, ko je bila »veleposlaniška afera« na višku. V njej je predsednik Danilo Tûrk Dimitriju Ruplu odrekel službovanje na slovenski ambasadi na Dunaju s preprosto obrazložitvijo, da mu ne zaupa, medtem pa je premier Borut Pahor že pred tem povedal, da »če je kdo primeren za veleposlanika, je to Dimitrij Rupel«. Je morda imenovanje Rupla, ki je spor začinil z napovedjo o tožbi zoper Türkovo odločitev, v Pahorjev kabinet vsaj delno možno interpretirati kot intervencijo predsednika vlade v ta, v začetku naiven, nato pa vse bolj odmeven spor? Borut Pahor takšne interpretacije ni le odločno zavrgel, ampak ji delno celo prikimal.

Tovrstno interveniranje z »gnilim kompromisom« pa je kaj slaba popotnica za nadaljnjo Pahorjevo vladanje. Kakšne preglavice utegne svojemu šefu prinesti svojeglav in konflikten Rupel, je eno vprašanje, drugo in precej bolj ključno pa, ali se bo Pahor tovrstnih ukrepov posluževal tudi v prihodnje. Bo vsak spor, ki bo zašel v slepo ulico in mu akterji ne bodo znali najti luči, predsednik vlade presekal in pometel pod preprogo po načelu »volk sit, koza cela« in pustil ob strani konsekvence, ki jih takšna odločitev utegne prinesti? Od tod pa ni več daleč primerjava s spornim političnim kadrovanjem, značilnim za pretekle vlade, le da v tem primeru ne bi bile v ospredju strankarske povezave v interesu obvladovanja čim širše sfere, temveč interes umikanja sporom. Imelo pa bi enak učinek: nekompetentne ljudi na pomembnih mestih.

S tovrstnimi ugibanji pa se gotovo ne ubada Dimitrij Rupel. Ta je včeraj po pol deseti nastopil v novi službi. Mimo kamer in komentarjev in verjetno s tipičnim nasmeškom na obrazu.




Komentarji
komentiraj >>