Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Judovski filmski festival 2008, Amsterdam (3902 bralcev)
Četrtek, 4. 12. 2008
dare p



V tokratnih pismih iz Amsterdama smo posedali v kinu na festivalu judovskega filma in se spraševali kaj pomeni judovski film
Amsterdam: Judovski filmski festival 2008



V relativno majhenm mestu kot je Amsterdam z več kot 40 kinodvoranami si je bilo mogoče novembra ogledati kratek festival judovskega filma. Letošnji festival - že sedmi po vrsti – je bil posvečen boskerjem in Hollywoodu.

Retrospektiva filmov je letos sovpadla s 60. obletnico ustanovitve države Izrael in je tokratna bera filmov prikazala pregled izraelskega oz. judovskega filma skozi zgodovino. In zakaj ravno judovski festival? En možen odgovor je ponudil otvoritveni govorec, ki je vprašanje duhovito razvil v nasprotno smer in se ob lastniški strukturi Metro-Goldwyn-Mayer družbe ter ostalih filmskih korporacij, spraševal kakšen nemogoč izziv je šele ideja o ne-judovskem festivalu.

Če ob tem odgovoru zanemarimo nekaj žlahtnih prvin obrambnega refleksa judovskega humorja, bi se tako zastavljen festival konec koncev lahko imenoval tudi kako drugače. A ker je koncept festivala zastavljen širše kot zgolj konvencionalna predstavitev nacionalne kinematografije, je tovrstni festival posvečen predvsem judovski kulturi.

V petih dneh kolikor traja festival, si je bilo mogoče ogledati dokumentarne in igrane filme. Kot otvoritveni film je bil prikazan dokumentarec Orthodox Stance iz lanskega leta, ki je film o 24-letnem globoko vernem bokserskem šampionu Dmitriyu Saliti. Z družino se je leta '91 iz Ukrajine preselil v Brooklyn in kot mladi emigrant kmalu začel svojo boksarsko kariero. Na poti do nacionalnega prvaka se je njegova predanost judovski veri pokazala kot prednost, čeprav so na tekmovanjih morali prilagoditi urnik Sabbathu in mu za pot priskrbeti verskega tovariša za pripravo košer hrane.

Od 15 filmov je bilo še nekaj filmov posvečeno osrednji temi, in sicer Body and Soul iz leta 1947 o judovskem boksarju Charile-ju Davisu. Zgodovinski dokumentarec Max Baer's Last Right Hook je zgodba o težkokategorniku Maxu Baerju in legendah, ki so zaokrožile o bokserju, ki je v ringu nenamenoma ubil svojega nasprotnika. Nemo melodramo His People iz leta 1925 je v živo pospremil jazz orkester, ki pa je bil eden od zgolj treh filmov posvečenih boksarskemu ringu.

Ostalih nekaj filmov je bilo posvečenih kratkemu pregledu izraelske kinematografije, od klasikov pa do zadnjega lanskoletnega hita Noodle o kitajskem dečku v Tel Avivu, ko zaradi nerazumne azilne politike izženejo njegovo mamo nazaj v domovino. Prikazana sta bila tudi dva dokumentarna filma o nizozemskih Judih, čeprav sta iz programa po zanimivosti izstopala predvsem dva dokumentarna filma; o ultraortodoksnem Judu iz Londona, ki je bil zaprt zaradi tihotapljenja mamil in dokumentarec o veseli cipi Xavieri [Zavieri] Hollander.

The Prisoner je duhovit dokumentarec o Samuelu Leibowitzu iz londonskega Stamford Hilla, v katerem je svoje zatoščiče našla skupnost ultraortodoksnih hasidskih Judov. V skrajno zaprti skupnosti, v kateri je odraščal ni bilo stika z zunanjim svetom kaj šele, da bi smel kdaj pogledati televizijo. Ne da bi sploh vedel kaj je to kokain ali heroin, ga je usoda zapeljala na kriva pota, saj je menil da ortodoksnih Judov na carini ne bodo pregledovali. Ko so ga ujeli je bil obtožen tihotapstva mamil in obsojen na zaporno kazen devetih let. Film je posnet ob njegovem prihodu iz zapora in ponovni vključitvi v skupnost, ki ga je kljub vsemu sprejela nazaj. Kontrast med globoko vernimi pripadniki in bivšim zapornikom je očitna pa ne samo zaradi tega, ker vozi Lexusa in nosi zlato uro.

Najbolj izstopajoč film je bil portret seksualne revolucionarke Xaviere Hollander judovskega rodu, rojene leta 1943 v Indoneziji. Ko so nizozemsko kolonijo med drugo svetovno vojno zavzeli Japonci, je Xaviera - takrat še Vera de Vries - eno leto preživela v japonskem koncentracijskem taborišču. Po vrnitvi na Nizozemsko je živela relativno brezskrbno življenje in dokaj kmalu ugotovila, da rada seksa. Postala je tajnica na nizozemskem konzulatu v New Yorku in takrat je kariera bodoče deklice na klic šla samo še navzgor.

Po nasvetu prijateljice, da dobesedno sedi na zlatem rudniku, je Xaviera začela svoje seksanje obračunavati v urnih postavkah. Leteča Holandka je postala zvezda bordelov in je uspela napisati tudi izpoved o veseli cipi, čeprav naj bi po lastnih besedah veliko raje seksala kot pa govorila o seksu. Po projekciji je bila 68-letna Madam videti še vedno polna življenja in sproščene karizme, čeprav je preživela srčni infarkt. Ne glede na težave z zdravjem se zdi, da se rada spominja svoje preteklosti, čeprav bi bilo nenavadno, da bi stara nimfomanka živela samo od spominov.

V končni oceni je judovski festival uspel dokazati potrebo po iskanju skupne judovske identitete na filmskem platnu, čeprav se po ogledu le-teh lahko vprašamo ali ne zajema ta skupni imenovalec nemara malo preširoko poimenovanje. Filmski festivali se tako ne oblikujejo samo glede na filmske žanre ali nacionalne produkcije, ampak ustvarjajo ter povzemajo identitete, ki se zdijo današnjemu kino obiskovalcu pomembne za ohranjanje svoje lastne identitete.

www.joodsfilmfestival.nl

Iz Amsterdama Dare P.


Komentarji
komentiraj >>