Petek, 5. 12. 2008
jizah
Leta 1989 si najbrž nihče ni mislil, da bo treba na novo ploščo črne gazele, supermanekenke, modne ikone, igralke, umetnice, avtorice in pevke Grace Jones potrebno čakati kar 19 let, vendar se je to zgodilo. Grace je še enkrat več dokazala, da svoj lastni stil uspešno združuje s sodobnimi glasbenimi tokovi, a absolutno obdrži svoj način dela, svojo estetiko in kajpak Sly & Robbieja. Je morda kdo mislil, da bo Grace Jones pri 60. le bleda sence lastne samosvojosti? Napaka! (v celoti!)
* Črna gazela, supermanekenka, modna ikona, igralka, Bondovo dekle iz filma »A View To Kill«, oseba, za katero resnično lahko uporabimo izraz umetnica, v prvi vrsti pa še vedno avtorica in pevka, Grace Jones, je posnela svojo 10. redno ploščo, tokrat ustvarjeno po devetnajstletnem premoru. Vmes se je gospa kljub dopolnjenemu šestdesetemu letu vizualno le malo spremenila. Glasbeno pot nadaljuje tam, kjer jo je pred slabimi 20 leti končala, v glasbi nežanrskega spajanja, slonečega na ritem sekciji legendarnega jamajškega dvojca Sly Dunbar in Robbie Shakespeare, ki sicer slišita tudi na skupno ime Sly & Robbie ... In kar je seveda najpomembneje, Grace Jones je obdržala vse svoje značilnosti ter jih spretno vklopila v svet moderne, digitalne glasbene produkcije.
Od konca osemdesetih, ko je leta 1989 nastal verjetno njen najslabši studijski album »Bulletproof Heart«, do danes, se je v glasbi spremenilo marsikaj, a Grace ostaja dovolj navdahnjena, samozavestna in samosvoja, da v svojem postmodernističnem stilu nadaljuje svoje delo točno tam, kjer ga je končala. Produkcijsko se je z lahkoto približala sodobnim glasbenim zvokom in normam, glasbeno pa z naslajanjem na svoj neprecenljiv, napol pevski in napol pripovedni kontra alt. Hkrati nadaljuje s formo rahlo misterioznih, metaforičnih besedil, sicer značilnih za njeno ustvarjanje. Grace sledi svojim koreninam in samoustvarjenim glasbenim tokovom, ki odštevši njene prvi tri diskoidne albume, tvorijo jedro njene glasbene kariere. Gre za nekakšno mešanico sodobne elektronike, elektro in organskega duba, reggaeja, triphopa pa tudi soula, dancehala, new-wava, alter popa in nabritega kitarskega rocka, brutalnih beatov. Presenetljivo veliko je tudi skrivajočih, skoraj neopaznih godal ter sintetizatorjev.
Njena razslojenost med glasbo domačega jamajškega okolja ter življenjem tako v New Yorku kot v Parizu ter v angleškem Londonu pušča veliko vplivov sodobnih in tradicionalnih glasbenih praks. Z Jamajko lahko povežemo dubovsko in reggaejaško zasnovo, za katero skrbita legendarna Sly & Robbie, s sodobno britansko trendovsko sceno »vštric« jo pelje produkcijsko precej triphopovsko jedro, sexy občutek francoskega mesta se odraža v njeni vokalni interpretaciji, imidžu in alterpopovski zasnovi. Toda kitarski rifi so precej blizu ameriški estetiki tako nu-metal kot sodobnih alter rock zasedb. Zaznamuje jo prepoznavni multižanrski vrtinec nadčasno polne, dodelane in nekonvencionalne produkcije. S svojim gromko sanjavim vokalom odstira tančice abstraktnega, pogosto dramatičnega, temačnega in samoparodičnega, antikorporativnega besedišča, slonečega na kratkih in odrezavih videnjih sodobne družbe. Z družbo se ne ukvarja skozi celotne kompozicije, marveč jo mnogokrat le mestoma ošvrkne. Presenetljiv je predvsem njen preskok k introspektivnosti, ki ga je možno zaslediti v dveh ali treh kompozicijah in je edina izrazito nova stvar njene lirike. V dveh povsem avtobiografskih besedilih namreč zelo osebno posega po svojem življenju, kar je v dosedanji karieri kljub svoji mnogokratni fizični razgaljenosti vedno zavračala. No, pri vsaj malce mirnejšem življenju šestdesetletnice, kot smo ga bili vajeni pred dvajsetimi ali tridesetimi leti, to morda niti ni tako nepričakovana poteza. Nepričakovano pa je dejstvo, da se je Grace zavestno odpovedala kakršnimkoli velikim »single« uspešnicam, saj njeni konstantno dolgi, v veliki večini nad pet minut dolgi, morda celo namerno razvlečeni komadi, ne dopuščajo dovolj prostora za »mainsteamovsko hitaštvo«. Znotraj odlične atmosfere futurističnega popa, v katero nas hote ali nehote vodi Grace, pa najdemo vse glavne specifike njenega ustvarjanja. Odkrito koketira z visoko, prestižno, da ne rečem kar elitistično modno družbo, tripajočo na nove, drugačne, artistične in avantgardne glasbene vzorce. V tem pogledu Graceino spogledovanje z visoko družbo sicer ne šokira več tako, kot je v njenih najboljših letih. Toda ostaja občutek, da je tudi tokrat, kljub svojim šestdesetim, pred časom in da njene glasbe ponovno ne bo povozil čas. Ni namreč vezana na noben prihajajoč in odhajajoč trend, temveč gradi na osebnih občutkih in mešanju več žanrov, s čimer v kozji rog užene preračunljivo večino na točno določeno sceno ciljajočih glasbenikov. Znova je njen največji plus ravno ta navidezna brezbrižnost do sodobnih glasbenih izrazov, ki jih ob boljšem premisleku še kako spremlja. Toda navzven se zdi, da Grace postavlja svoja pravila.
Moč povsem dovolj dolgega »Hurricana«, čeravno ta vsebuje zgolj 9 kompozicij, se skriva v aranžmajski nepreračunljivosti. Ko pogledamo gostujoče glasbenike, se spotaknemo ob imena njenega ljubimca in producenta Ivorja Guesta, pa njenega nekdanjega francoskega moža Paula Gouda, legendarnega Briana Ena, triphoperja Trickyja, Brucea Woolleya, Tonyja Allena ali Adama Greena ter njenih standardnih kameradov Slya & Robbieja. Zaradi njihovega sodelovanja najdemo vso širino Graceinega izraza, ki ponekod zveni kot kombinacija Bowieja in Ena, drugod kot ženska verzija Trickyja v njegovih najboljših letih, po večini pa sloni na dolgih in bogatih aranžmajskih zasnovah verjetno največjega boben–bas dvojca svetovne glasbene scene vsaj zadnjih dveh desetletij, Slya & Robbieja, ter drugih avtorjev. Dubovska, neradijska zasnova, skozi katero iskrivo prihaja njen magični glas, se izliva v arty pop mešanico etabliranega tršega rocka, hitro izginjajočih distorziranih kitar in nezemeljsko, elektronsko dodelano atmosfero.
Album se začne z zanimivo kitaro, kukajočo skozi mešanico dubovskega beata, s ščepcem dancehalla, nato pa preko avtobiografskih kompozicij perverzno vstopi v vode reggaeja, triphopa, sodobne digitalne produkcije ter se kasneje preko kratke funky basovske ska linije zapodi v vode hipnotičnega, sanjavega, odkritega pop oziroma elektro funka. Vmes se na kratko ustavi v vodah nekakšnega hibrida industrial-elektrodub-funka, diskotečnega dance popa in soula izpred treh desetletij ter se skozi nežnejši drugi del dramatično kot v filmskem scenariju vrne k osnovni formi. Pravzaprav bi bil album z lahkoto soundtrack njenega neobstoječega avtobiografskega filma, ki bi se končal s tem albumom in njenimi modernimi elektronskimi zvoki.
Grace se je vrnila na mesto zločina v svojem stilu. Skozi album zastrašujoče zapeljuje in nas iz sanj zrcali v resničnost. Ostaja malček morbidna, svobodna, spontana, popadljiva, kruta, mestoma melanholična, drzna in pretresljiva, a hkrati povsem enako ostra, seksi in egocentrična, kot je bila. Njeno odkrito - verjetno povsem naštudirano - koketiranje s poslušalstvom pa ohranja vso artistično držo pojave Grace Jones, začenši z odlično spremljajočo knjižico, edinstvenim in neposnemljivim vokalom ter močnimi, na trenutke kar preveč realističnimi besedili. Vrača se na nikoli dokončano pot k svoji osnovni formi drugačnosti, k svojemu tipičnemu angleško-jamajškemu naglasu in k črpanju glasbe taistih tradicij ter h gradnji intimnega vzdušja. To vzdušje je ustvarjeno z njenim poskakovanjem med namišljenim branjem po eni strani direktne, po drugi pa abstraktne poezije ter petjem. Album nas zapira v svet izzivajoče odštekanke in nam ponuja vse odlike njene brezčasne glasbene refleksije, ki pa po odličnem, drznem, agresivnem začetku ob koncu rahlo izvodeni in postane premalo trden in kompakten.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>