Nedelja, 7. 12. 2008
Tit Podobnik
Tit Podobnik recezira novo, prvo ploščo iz serije treh Radiolarians tria Medeski, Martin & Wood, ki so jih zasnovali na konceptu pisanja komadov- turneja- snemanje ... (v celoti!)
* V dodobra uveljavljene glasbene skupine s prek ducat albumi pod pasom se ob vsaki naslednji izdaji nemalokrat naseli tudi kanček ziheraštva. Vendar ne ziheraštva v smislu podajanja že preverjenih izvlečkov, temveč tistega domačega občutka, zaradi katerega se poslušalec vsakič znova tako rad vrne v udobno in znano kuliso zvokov. Za trio 'Medeski, Martin & Wood' se tako zdi, da zna vsebino svojega izraza na vsaki novi plošči znova dosledno povzeti. Nezgrešljivo igrivi podton je v njihovem soustvarjanju namreč prisoten, pa naj gre za cool ali free-jazz. Iz subtilnega v očiglednega pa ga znajo pretvoriti z bluesovskim capljanjem ali celo z izvajanjem otroških pesmi.
Zadnje leto je k diskografiji tria zaenkrat prineslo kar tri plošče. 'Let's Go Everywhere' z začetka leta v svoj razigran »povsod« ujame tudi Slovenijo. Pod Zornovo direktivo izdana 'Zaebos: Book of Angels Volume 11' bi se lahko zgodila tudi kakih petintrideset let nazaj, v današnji Tolpi Bumov pa bomo poslušali prvi del konceptualno svojstvene trilogije 'Radiolarians'. Ta projekt ima korenine v sredini prejšnjega desetletja, ko se trio po nastopu z zasedbo 'Phish' v medijih začne povezovati z ameriško jam sceno, prvi preizkus pa prestane že na plošči 'End of the World Party' iz leta 2004. Gre namreč za negativ ustaljenega vzorca komponiranja materiala, saj je le-ta prihajal k njim skozi improvizacijo na nastopih in ne v studiu. Obiskovalcem koncertov so bila tako vrata v njihovo glasbeno intimo na stežaj odprta.
Za trio sicer značilno, a nekoliko počasnejše in potrpežljivejše listanje po njihovem obsežnem katalogu si tako vzame ves čas, ki ga potrebuje. Uporaba maksimalno razpotegnjenega dramaturškega loka podanemu sicer odvzame nekaj ostrine, a še vedno so tu fusion vbodi, ki zadevo prevetrijo. Teme pa so poenostavljene do te mere, da ob morebitnem jutranjem konzumiranju v ušesih nedvomno ostanejo precejšen del dneva. Uvod tako zaznamuje v zadnjem času nedvomno ena najbolj organskih linij. Še dodatno jo utekočinja dejstvo, da je odigrana na orgle, ezoterika pa ne pojenja vse do četrte skladbe na albumu, ko se v nič hudega slutečega poslušalca zaleti v tem konekstu presenetljivo suha akustika. Nekoliko ven štrleče narave pa jo reši sama narava izražanja tria, o katerega dostopnosti priča tudi precej zajeten kos poslušalstva.
Diapazon žanrov, ki krasijo skoraj vsak njihov izdelek, je nedvomno širok, podan pa je na nenadkriljivo generičen način. Radiolarians je tako odlično poimenovanje emblematičnega razvijanja tria Medeski, Martin & Wood, saj s svojimi mrežicami vztrajno lovijo tone in zvoke, s katerimi hranijo glasbeno podest in preostanek ploščka je tako posvečen temu lovljenju. Od progresivnega električnega basa in fankijade pa vse do komada Sweet Pea Dreams, ki bi ga mirne duše lahko uvrstili tudi na Let's Go Everywhere. Dobro uro dolg krog sklenejo z dvema, postopno vedno bolj umirjenima kompozicijama, s čimer album izpričuje smiselno zastavljen koncept.
Zdi se, da je vstop v ustvarjanje tria Medeski, Martin & Wood mogoč skoraj z vseh njihovih izdelkov, a vendar zadnji v tem nekoliko izstopa. Ni tako frenetičen kot The Dropper ali svobodnjaški kot Farmer's Reserve, sodoben kot Combustication in jazzovski kot Notes from the Underground, a kot ob vsaki priložnosti poslušljiv prerez slednjih nedvomno služi.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>