Sodobna nemška kratka proza
Cikel, ki se z današnjo oddajo odpira sodobni nemški književnosti, je posvečen le obravnavi avtorjev, živečih v Zvezni republiki Nemčiji, in ne, kot je to običaj, nemško govorečemu literarnemu ustvarjanju na splošno. Ločevanje piscev na njihov nacionalni izvor sicer ni povsem upravičeno, saj je njihova domovina v prvi meri njihov skupni jezik, ki je v svoji knjižni obliki bolj ali manj homogen, z redkimi izjemami seveda.
Toda prav zato, ker je nemško govoreči prostor tako obširen, je prav, da se posamezni državi posvetimo posebej. Kar se literarnega sveta tiče, pa je v tem prostoru vseeno vodilna Nemčija, tako po številu avtorjev, po izredno razvitem in tradicijsko bogatem knjižnem trgu kot tudi po narekovanju novih trendov. Zato se razvoj nemške književnosti lahko najbolje opazuje (in tudi literarno-zgodovinsko definira) prav v Nemčiji.
Izraz sodobna nemška literatura se bo v našem ciklu uporabljal dobesedno za sodobno pisanje mladih avtorjev in ne bo zaobjemal vse povojne nemške literature. Potrudili se bomo prikazati stanje današnje kratke proze v Nemčiji in predstavili tudi malo manj znane avtorje, rojene po letu 1968. Ta letnica v Nemčiji namreč predstavlja prelomnico, tako v družbenem kot v kulturnem smislu. Otroci, rojeni hipijskim, družbeno-kritičnim in politično angažiranim staršem, imenovanim »achtundsechziger«, se vsekakor zelo razlikujejo od prejšnjih generacij.

Nemška povojna literatura je namreč do nastopa te generacije veljala za resno čtivo s politično-filozofskimi vsebinami, ki obravnavajo probleme in krize eksistencializma ter identifikacijo subjekta, rojenega nacističnim staršem. Pisanje poznejših generacij pa se je začelo v devetdesetih letih obračati v povsem drugo, bolj vsakdanje sproščeno in komercialno smer. Ob prodoru različnih struj popularne literature so prišli do besede predvsem mladi avtorji ponovno združene Nemčije, ki so se samozavestno največkrat ukvarjali sami s sabo in s svojo vpetostjo v množično kulturo.
Pri tem se nekateri takoj spomnijo na pojav tako imenovanega »Fräuleinwunder« oziroma »čudeža gospodičen«, ki je bil v oddaji Tu pa tam predstavljen že pred tremi leti. Vendar gre tu bolj za prenapihnjen razvoj skovanke iz nekega časopisnega članka in za marketinško potezo založniških hiš, kot pa za neko resno literarno smer, v katero bi se večina mladih avtoric želela prištevati. Vseeno pa so nekatere izmed njih to modno oznako s pridom izkoristile in si na ta način zagotovile večjo prepoznavnost in s tem tudi večjo prodajo del.
Že sama oznaka »Fräuleinwunder« je zgodovinsko in vsebinsko preveč oddaljena od literarnega ustvarjanja, saj so jo na začetku petdesetih prvotno uporabili Američani za moderno usmerjene in samosvoje zahodnonemške lične gospodične. Vsesplošno uveljavljena literarna oznaka »Fräuleinwunder«, ki je zdaj stara skoraj deset let, pa je tako z ženskega kot z literarno-ustvarjalnega vidika poniževalna in je že passé, saj ni noben čudež, da znajo mlade ženske pisati in se kritično spoprijemati s svojim časom in okoljem.
Je pa tudi res, da so nekatere mlade avtorice, po izidu prvenca Judith Hermann, Sommerhaus, später (Poletna hiša, kasneje), ki ga lahko prebiramo tudi v slovenščini, prevzele njen stil pisanja in s tem vendarle ustvarile poseben literarni žanr. Zanj je najbolj značilen slog otroško naivnega in odrezavega pisanja, mladostna sproščenost in zunanja atraktivnost avtoric ter njihov odkrit in sproščen odnos do spolnosti. To vse pa velja tudi za roman Feuchtgebiete (Mokrišča), prvenec televizijske moderatorke Charlotte Roche. Zaradi očitne namere šokiranja s podiranjem vseh spolnih, higienskih in še kakšnih tabujev je knjiga kmalu po izidu, marca letos, prišla na prvo mesto Spieglove lestvice najbolje prodajanih leposlovnih knjig in se na njej obdržala vse do danes. Nadgrajena pa je bila celo z gledališkimi uprizoritvami in nagrajena z medijsko pozornostjo, ki si je zaradi svoje banalnosti in nestrokovnosti vsekakor ne zasluži. Kljub obravnavanju enakih tem se pisanje Charlotte Roche vseeno bistveno razlikuje od literature kakšne Judith Hermann in nekaterih drugih avtoric iz skupine »Fräuleinwunder«, saj gre za izrazito potenciranje zgolj seksualnih in drugih elementov brez kakršne koli literarne vrednosti.

Medtem ko velja oznaka »Fräuleinwunder« le za ženski del nemške literature, se je uveljavila tudi bolj splošna oznaka za generacijo mladih, ki so odraščali v Nemčiji v osemdesetih letih. To je tako imenovana »Generation Golf« oziroma »Generacija Golf«, izraz, ki se je iz knjižne uspešnice prenesel tudi na literarne ustvarjalce te generacije, za katero naj bi bilo značilno brezskrbno odraščanje, nepolitično razmišljanje, zanimanje za modne trende in hedonistični stil življenja.
Toda bolj kot modno in marketinško naravnano etiketiranje večinoma lahkotnejše literature, kar velja za »Fräuleinwunder«, »Generacijo Golf« ali tako imenovano »Ostalgie« – nostalgijo po socialistični Vzhodni Nemčiji, je zadnje čase v sodobni nemški literaturi znova prevladujoč bolj kritičen in poglobljen odnos do preteklosti in politike. Oblikovala se je nova uspešna skupina literatov, rojenih v nekdanji Nemški demokratični republiki, kot so Ingo Schulze, Reinhard Jirgl, Uwe Tellkamp in tistih, ki so obiskovali sloviti Nemški literarni inštitut v Leipzigu, kot so Katja Lange-Müller, Sarah Kirsch ali Juli Zeh.
Ponovno resnejše ukvarjanje literature s politično zgodovino je razvidno že iz nedavno težko pričakovanega izbora nagrajenca letošnje Nemške knjižne nagrade. Uwe Tellkamp, rojen leta 1968 v Dresdnu, namreč v svojem romanu Der Turm (Stolp) predstavlja monumentalno panoramo propadajoče Nemške demokratične republike skozi zorni kot stare meščanske družine, ki je začuda preživela socialistično družbeno ureditev.

A obrnimo se k bolj sodobni tematiki in tehniki. Ne smemo namreč prezreti vedno večjega pomena interneta za razvoj in širjenje literature. Internet je literarno sceno kar pošteno pretresel: revolucioniral, ekspanziral, emancipiral in demokratiziral. Zdaj lahko namreč vsak pisec s pomočjo raznih spletnih portalov, osebnih strani, virtualnih svetov, blogov in linkov širi svoja besedila brez posrednika in jih s tem naredi dostopna celemu svetu.
Nemška medijska teoretičarka Inke Arns govori o spletni literaturi kot o »premikajočih se besedilih«, za katere je značilno permanentno gibanje, spreminjanje in minljivost v nasprotju z materialno trdno zapisano statiko klasične literature. Veliko število portalov je posvečenih izključno nemško govoreči literaturi, tako da je to postal najboljši način za odkrivanje in spoznavanje novih talentov. In ker so za internetno branje najbolj primerni krajši teksti, so na spletu tudi najbolj zastopane kratke zgodbe in poezija.
Prav tako se cikel oddaj Tu pa tam v največji meri posveča kratki prozi in zato v prvi oddaji novega cikla predstavljamo kratko zgodbo Remember the Alamo še neznanega avtorja Markusa Linnerja. Ta je bila objavljena na nemškem internetnem portalu Literatur-Café.

Markus Linner
Markus Linner je bil rojen leta 1974 v bavarskem mestu Landshut. Okoli leta 1990 se je začel aktivno ukvarjati s pisanjem, deset let kasneje pa je že pobiral nagrade na raznih tekmovanjih slam poezije. Po izobrazbi diplomirani socialni pedagog in zaposlen v manjši založbi, je poleg pisanja dejaven tudi kot risar, oblikovalec in pevec v rock skupini. Je torej tipičen predstavnik mlajše generacije pisateljev, aktiven na mnogih področjih, ima sproščen način izražanja, se navdušuje nad ameriško popkulturo in ima lastno internetno stran: www.egomaschine.de.