Četrtek, 11. 12. 2008
bruc
Brane Škerjanc recenzira novo ploščo Supersuckerjev ... (v celoti!)
* Supersuckers so svoj zadnji studijski album objavili pred petimi leti in bil je zelo prepričljiv. Album »Motherfuckers Be Trippin'« bi si zaslužil veliko večjo pozornost kot si jo dejansko je, saj so na albumu odbiti rockerji iz Seattlea dokazali vse svoje kvalitete. Sledile so tri izdaje različnih koncertnih posnetkov, ki so izšle pri njihovi lastni založbi »Mid-Fi« in dva E.P.-ja. Vsi posnetki so bili perspektivni, če ne celo presežni in so ohranjali samooklicani sloves največjega rock'n'roll benda, ki se že dvajset let potika po svetovnih odrih. V zadnjih petih letih je peterica odigrala ogromno število živih nastopov, kar dokazuje, da imamo opraviti z izjemno presežno in zelo aktivno zasedbo.
Upravičeno smo se veselili njihovega novega albuma, vendar na žalost veselje ni bilo dolgotrajno. Že ob prvem poslušanju nas je zmotil močno kompresiran zvok in brez heca je bila prva asociacija, ki nam je šinila v glavo, da tole močno spominja na zvok zadnjega albuma AC/DC. V tistem trenutku še res nismo vedeli, kdo je producent zadnjega izdelka Supersuckerjev, niti, kdo je uničil zvok zadnjega albuma AC/DC. Kmalu se je razjasnilo, da gre za eno in isto osebo. Billy Joe Bowers je poskrbel za oba albuma, ki bi sicer lahko zvenela povsem spodobno, vendar delujeta popolnoma sintetično, brez kakršnegakoli spomina po naravnem organskem rockovskem zvoku. Vse skupaj funkcionira pretirano digitalizirano, kompresirano, iznakaženo. Zvok »Ronovih« in »Danovih« kitar je obupen, na trenutke že nevzdržen, poleg tega pa se Ron na trenutke spušča v neverjetno razvlečene kitarske solistične eskapade, kot da bi imeli opraviti s kakšnimi »cock rockerji«. Dober dokaz za to je skladba »Anything Else«, prav nič drugače ni pri tretji skladbi na albumu »Listen Up«. Kot da bi bili v osemdesetih, ko so bendi eksperimentirali z raznimi novimi snemalnimi tehnikami, mi pa smo morali potem poslušati nemogoče kitarske zvoke v stilu kakšnih »white metal« bendov, ki jih raje ne bi navajali. Da ne omenjamo zvoka bobnov. Supersuckerji so si sicer omislili novega gonjača ritma, ki sliši na ime Scott Churilla. Odigrano je sicer vse perfektno, a se vendarle sliši kljub vsemu pretirano posiljeno. Da ne bo nesporazuma, vendarle v tem trenutku kritiziramo zvočno raven albuma. Glede na vsebinsko plat, Supersuckers še vedno ostajajo povsem kredibilni. Eddie Spaghetti in njegova ekipa zna še vedno ustvarjati izredne rock'n'roll skladbe, ki nosijo v sebi veliko mero všečne melodike, bogate aranžmajske dinamike in premišljene strukturne nabitosti. Celoten izdelek »Get It Together« je verjetno takšen kot je prav zaradi želje po še večjem številu koncertnih nastopov pred velikimi množicami poslušalcev in verjetno vzročno tudi po večjem finančnem izkupičku. Prav je tako, fantje so si to po dvajsetih letih zaslužili.
Ne glede na vse je kar nekaj skladb zelo zanimivih. Kombiniranje hard rockovskih prijemov in punk rockovske nabritosti se pogosto sprevrže v impresivnejše country izlete, ki so že od nekdaj značilni za bend. Tudi spogledovanje s pop obrazci ni nesramežljivo. Eddie Spaghetti s svojim prepoznavnim vokalom zablesti v akustični verziji »Breaking Honey's Heart«, toda Supersuckers so še vedno najbolj prepričljivi v punk rockovski različici. Dober primer je na primer skladba »I'm Fucking Genius«, ki je tipično »supersuckerska«. Škoda za grozen zvok solo kitare. Ne moremo si kaj, da ne bi prekleli Billyja Joe Bowersa, ki je po našem skromnem mnenju povsem uničil zadnji album Supersuckerjev. Upajmo, da so se iz tega kaj naučili in da bodo naslednjič najeli kakšnega drugega producenta. Morda se bodo lahko na ta način vsega skupaj lotili veliko bolj sproščeno. To jim je že večkrat uspelo. Mogoče bi bil pravi dedec prav »Kurt Bloch«, ki je poskrbel za njihovo zvočno poslastico »The Evil Powers of Rock'n'Roll«, ki je v produkcijskem smislu, v skladu z našim skromnim mnenjem, še vedno najbolj dovršen album Supersuckerjev.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>