Petek, 12. 12. 2008
Borja
Borja Močnik recenzira novo ploščo voklaner muze Madliba Dudleya Perkinsa, bolj znanega pod nazivom Declaime ... (v celoti!)
* Declaime je svojo emsijevsko kariero začel nekje na sredini devetdesetih let, prva izdaja pa je sledila leta 1999. Nase je opozoril s posebnim stilom nametavanja rim, ki združuje klasično repanje s petjem in spoken wordom, s stilom, ki je povsem specifičen in precej drugačen od sloga kakega drugega tovrstnega vokalista, kot je na primer veliko bolj znani Cee Lo. Declaima lahko uvrstimo v krog kalifornijskih podzemnih ustvarjalcev, ki večinoma prihajajo iz malega mesteca Oxnard in ki jih ponavadi, a ne nujno, povezuje sodelovanje z založbo Stones Throw. Med njimi najdemo genialce, kot so Madlib, njegov brat Oh No in Kankick.
Z vsemi tremi je Declaime že pred leti sodeloval, prav tako pa smo leta 2002 dobili njegov prvi single za založbo Stones Throw. Ta je izšel sicer pod njegovim pravim imenom Dudley Perkins. Razlika pa ni le v imenu, je tudi slogovna. Kadar Dudley izdaja pod pravim imenom, gre za bolj eksperimentalne plošče, kjer poje in nametava spoken work besedila, kot Declaime pa snema bolj klasično raperski material, če lahko tako sploh rečem, saj je vsa njegova godba vsaj malo bizarna. Dudley Perkins sicer velja za enega najljubših Madlibovih vokalistov, ki je povsem na čelu dooolge vrste ustvarjalcev, ki se grebejo za beate tega hiperproduktivnega beatmakerja. Vrhunec njunega sodelovanja je album Expressions (2012 A.U.), ki je izšel leta 2006 in za katerega je Madlib naredil vso produkcijo. Declaime oziroma Dudley ima do danes v žepu že kar nekaj drugih sodelovanj, zadnje čase največ snema s še eno samosvojo vokalistko in 'beatmakerko' Georgio Anne Muldrow – skupaj veljata že za nekakšno stalno navezo, potem so tu še Medaphoar, Lootpack in drugi. Poleg tega, da je sodeloval s številnimi izvajalci Stones Throw kampa, pa je izdal material tudi skupaj z J Rawlsom, Lil' Dapom iz dvojca Group Home, Rascom in britanskim producentom 2Tallom...
Zadnji Declaimov album se imenuje Astromsacomin- kar nekoliko spominja na preprosteje naslovljeno plato The Storm klasične raperske zasedbe OGC izpred desetletja- in na njem v resnici združuje vse svoje tehnike in sloge vokaliziranja. Meja med pevcem Dudleyem in emsijem Declaimom je zabrisana, menja se iz komada v komad, včasih tudi v enem samem posnetku.
Zanimivo je, da je album izšel pri majhni britanski založbi Ramp records, ki je sicer ne dolgo tega že izdala plati Declaimovih kolegov Kankicka in Georgie Anne Muldrow. Preseneti pa tudi, da se pod produkcijo albuma ni podpisal Madlib. Declaimu so namreč beate naredili razni vešči producenti „novega vala“ beatmakerjev – tri podlage je sestavil trenutno verjetno najbolj vroči ustvarjalec eksperimentalnega hiphopa Flying Lotus, ki s številnimi sodelovanji zadnje čase dela nemogoče- približuje se Madlibu. En beat je prispeval veliko manj znani Lotusov londonski kolega Hudson Mohawk, nekaj produkcije je naredil star prijatelj Oh No, nekaj pa Declaime kar sam. Od ostalih gostov sta tu še dva vokalista, pričakovano jasno stalnica Georgia Anne Muldrow in pa še en vešči kalifornijski emsi LMNO, daljše Leave My Name Out.
Produkcija na plati Astormsacomin' jasno ne razočara, je precej razgibana in predstavlja sveži slog udarnih beatov z debelimi basovskimi linijami in agresivnimi zvoki sintetizatorjev pa Declaimu precej odgovarja. Vmes slišimo tudi bolj ležerne sempladelične podlage, ki dramaturško posrečeno presekajo sicer dokaj intenzivno zvočnost. Dudleyev slog nametavanja besedil in filozofsko političnih parol je, kot sem že omenil, povsem samosvoj in nekatere poslušalce takoj odvrne. Na forumih so se tako že pojavile pobude za izdajo inštrumentalne različice plošče. Zaradi nekaterih istih gostujočih producentov in značilnega, pogosto surovega in zrnatega zvoka podlag, bi ploščo Astormsacomin' na prvo žogo lahko primerjali z nedavno izdanim albumom Johna Robinsona oziroma Lil' Sci-ja - njegov izdelek I am not for sale namreč tudi odlikuje nenadjebljiva produkcija Flying Lotusa, pa J Rawlsa, Jneira Jerela in drugih. Vendar bi rekel, da, čeprav so podlage na Robinsonovi plati morda celo boljše (imel je tudi pomoč večjega števila producentov), pa ga kot vokalist Declaime prekaša po vsej črti. Ima neprimerljivo bolj razgiban stil, če na enem komadu intenzivno repa, na naslednjem že ležerno recitira spoken word parole. Dudleyev glas te ali takoj odvrne ali pa ti je takoj izjemno zanimiv. Vmesne poti ni!
Čeprav se je v preteklosti že odrezal bolje, pa Astormsacomin' ne razočara. Sploh v smislu produkcije, ki je razmetana in sveža. Če pretehtamo tako vokalni kot inštrumentalni del, lahko rečemo, da gre za zanimiv album, ki je poln zvočnih detajlov in ki je dovolj kompakten. Dudley namreč s svojim zasanjanim petjem včasih že odplava v nekoliko eterične vode, kjer njegove metafore postanejo komaj razumljive in zapohano čudaške, česar pa mu tokrat podlage kolegov ne dovoljujejo.
Vrhunci albuma so nedvomno uvodni beat „Keep it Movin“ Flying Lotusa – mladi genialec do sedaj v bistvu sploh še ni razočaral s podlagami, ki jih dela za druge izvajalce, potem komad „Love“, ki ga je sproduciral Oh No in pa bolna surovost „Show Me“ pod katero se je podpisal Hudson Mohawk. Pestro!
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>