Nedelja, 14. 12. 2008
Bogdan B
Bogdan Benigar recenzira ploščo nigerijske pevke Nneke, ki na plati združuje prvine afrobeata, soula in sodobnega hiphopa ... (v celoti!)
*
Pred sedmimi leti je Nneka Egbuna zapustila rodno mesto Wari v Nigeriji. Bila je na pragu revščine in svojo življenjsko perspektivo je videla v Hamburgu, kjer se je vpisala na študij antropologije. Ko je srečala DJ Farhota, je nastala ideja za glasbeni projekt, ki je oplodil najprej kot EP The Uncomfotable Truth in nato kot album Victim of Truth v letu 2006. Nneka je ob izidu EP-ja ustanovila band, ki je odličen prvenec pospremil s prvo obsežno evropsko turnejo. Postala je glasbeni simbol mladih generacij v Zahodni Evropi, saj je s posrečeno kombinacijo različnih zvrsti pridobila zelo široki krog poslušalcev. Navdušila je s soulom, ki prekaša vse ameriške vrstnice; s hip hopom, ki ima smisel in ustrezno sporočilo; z reaggaejem in afropopom, ki ju postavlja v kontekst afriške emigrantke. Prav to poleg ljubezenskih tem najbolj zaznamuje Nneko in jo razlikuje od njenih glasbenih vrstnikov. Močnih tem je namreč v njenem življenju več kot dovolj.
Tako prvenec kot drugi album No Longer At Ease sta narejena po enakem principu in oba delujeta takoj s številnimi hiti, ki skrivajo v sebi globok premislek in so glasbeno dovršeni v smislu kvalitetne pop produkcije. Navkljub hitom pa sta oba albuma prepričljiva kot celota, saj glasbena napetost predvsem zaradi raznolikosti gradiva ne popusti niti za trenutek. Vse našteto najbrž ne bi bilo dovolj za predstavitev v tej oddaji, če ne bi Nneko odlikoval izjemen vokal in še boljša vokalna interpretacija. Njen glas je sicer mlad, saj je star komaj 26 let, a njegova moč je na trenutke srhljiva, saj ponese k dediščini nekaterih kraljic ameriškega soula. In kot da to ne bi bilo dovolj, Nneka na koncertih ne pozira v stilu prevladujočih smernic, ki jih skuša vsiliti novodobna produkcija hip hopa in tako imenovanega RNB-ja, ampak odpoje stvari brez popovske navlake. Spremlja jo klasična rockovska zasedba: električna kitara, električni bas, bobni in klaviature. Ko sama poprime za kitaro, se soočimo z neizprosno rockovsko držo, ki v vsaki sekundi preseže produkcijo komadov na albumu. Po ljubljanskem koncertu Rokie Traore se je sama po sebi ponudila primerjava o koncertni drži dveh mladih dam, ki sta uspeli odvreči breme afriškega v opredeljevanju njunih muzik in skoraj ni večjega veselja kot na koncertu gledati afriški dami z električnima kitarama in rockovskim pristopom.
A vrnimo se k albumu No Longer At Ease. Tako kot pri prvencu sta muziko naredila DJ Farhot & Nneka, s tem da so pri posamičnih komadih sodelovali člani benda. Vsa besedila so seveda Nnekina. Album ponuja 16 komadov in dobro uro nadvse urbane godbe. Izdala ga je hamburška založba Yo Mama's Recordings, prek založbe Sony/BMG pa ji je zagotovljena distribucija po vsej Evropi, tako da bi moral biti album na voljo tudi pri nas. Sicer se lahko za začetek pridružite skoraj milijon obiskovalcem Nnekine myspace strani.
Lauryn Hill s pogumon Fele Kutija, afriška soul princesa ali samo Nneka. Prav gotovo bomo od nje v naslednjih desetletjih slišali še mnogo več, kot ponujata albuma Victim of Truth in No Longer at Ease.
pripravil Bogdan Benigar
Komentarji
komentiraj >>