Ponedeljek, 15. 12. 2008
Nina Cvar
Z več nagradami ovenčana brata Coen sta nazaj. Sicer ne z resnobnim ekskurzom v temačen meandrski svet človekovega nezavednega, kjer ni več prostora za starce, temveč s hudomušno črno komedijo Preberi in zažgi.
Z več nagradami ovenčana brata Coen sta nazaj. Sicer ne z resnobnim ekskurzom v temačen meandrski svet človekovega nezavednega, kjer ni več prostora za starce, temveč s hudomušno črno komedijo Preberi in zažgi.
Zadnji film bratov Coen v marsičem ne odstopa od njunega standardnega ustvarjalnega kanona. Tako tudi v pričujočem burkaškem filmskem komentarju na ameriško ideologijo identitetne reinvencije in obsesije z zunanjim izgledom ostajata zvesta prefriganemu zvijanju scenarija. Zgodbo, v kateri ni nič tako, kot se zdi na prvi pogled, zgradita iz sprva nepomembnega detajla, ki pa se z odtekanji obrtniško dovršenih filmskih kadrov in snemalnih kotov kasneje izkaže za usodnega.
Ključni element scenaristične sestavljenke bratov Coen so predvsem njuni liki. Te izrisujeta postopoma, z izrazito porogljivim in klišejskim podtonom, pri čemer večkrat dobimo občutek, da so liki tisti, ki porivajo film naprej in ne montaža.
Z značilnim satiričnim humorjem in iskrivimi dovtipi - slednji mnogokrat aludirajo na širna pomenska prostranstva popularne kulture in distinktivne ameriške kolektivno nezavedne kulturne arhetipe - v pričujoči žanrski variaciji vohunskega trilerja bratska naveza Coen pod drobnogled vzame posameznike srednjih let. Ti so tako ali drugače neizpolnjeni, veliko govorijo, a se ne slišijo, predvsem pa so žrtve lastnih fantazem; bodisi hrepenenja po strastni ljubezni bodisi po širši družbeni potrditvi.
S premišljeno izbranimi vlogami in z močno izraženo postmodernistično intertekstualnostjo in samonanašanjem tandem Coen v svoji maniri prvovrstno karikira tako svoje osrednje like kot minule vloge nastopajočih igralk in igralcev.
Tako je John Malkovich zapit, prav nič zapeljiv odpuščen tajni agent. Indiferenten je do svoje pretirano racionalne žene Tilde Swinton, pri čemer se aluzije na Jeffa Bridgesa v kopalni halji iz legendarnega Velikega Lebowskega ponujajo kar same od sebe. George Clooney, z zlato verižico okoli vratu, je kajpak mačo, lomilec ženskih src, le da ga Coena pomehkužita ter napravita za precej neodgovornega in bojazljivega ostarelega fatalca. Frances McDormand in Brad Pitt pa sta oba obsedena z zunanjim izgledom, za katerega sta voljna prodati celo svojo dušo, pri čemer Brad vnovič potegne ta kratko: Nortonov alterego jo namreč spet skupi, a tokrat z bebavim nasmeškom na obrazu in šopom umetno pobeljenih las za ušesi …
Izmuzljivost človekovega jaza, iluzornost prvega vtisa, vprašanje medsebojnega zaupanja in problematika komunikacijskega šuma so osrednji leitmotivi, ki se vseskozi pojavljajo v filmskem opusu čudežnih dečkov ameriškega filma iz duhamornega Srednjega zahoda ZDA. Pri reprezentiranju svoje priljubljene delovne snovi se Coena venomer igrata in iščeta nove načine njene upodobitve. Pri tem pa vseskozi pazita, da gledalcu pustita dovolj praznih interpretativnih vrzeli.
Res je, da morda v svojem zadnjem filmu brata Coen nista tako ostra, kot je za njiju navadno običajno. Pa vendar jima s karikiranjem tako imenovane A liste holivudskih igralcev, z očitno reminiscenco na Bartona Finka, uspe parodirati holivudsko tovarno sanj in konec koncev tudi samo nedosegljivost ameriškega sna. Predvsem pa jima s pomočjo njune ironične drže uspe izpričati trpkost sodobnega vsakdana, v katerem nihče prav dobro ne ve, po kakšnih principih se vrti svet. Niti obveščevalne službe ne.
V filmski svet bratov Coen se je potopila Nina Cvar
Komentarji
komentiraj >>