Ponedeljek, 15. 12. 2008
tadej
Tadej Droljc nas napotuje v nove opojne, melanhiolične strunske in digitalne zvočne poljane zadnjega albuma Christiana Fennesza ... (v celoti!)
* Pa smo jo le dočakali! 4 leta ugibanj in špekulacij so mimo. Pred nami je novi Fenneszov album, ki je med ljubitelji eksperimentalne elektronske glasbe gotovo eden izmed najbolj težko pričakovanih izdelkov. Glede na Fenneszove izjave, ki jih je dal v dveh intervjujih za Radio Študent, in glede na številne različne kolaboracije, ki jih je imel po zadnji solo plošči iz leta 2004, si je bilo res težko predstavljati, v kakšne vode bo odneslo gospoda Fennesza. Če poznate njegove projekte, potem se mogoče strinjate, da ima za seboj kar nekaj zgrešenih izdaj, ki so vzbujale skrbi vse do letošnjega decembra. Če pa se spomnite radijskih intervjujev, potem vam verjetno odzvanja v glavi izjava, sicer pošteno okajena, da bi bil lahko novi album celo punk ali metal. V drugem pogovoru pa je na primer govoril o študiranju mikrofonskih tehnik, kot glavni okupaciji v zadnjem času. Torej na eni strani imamo zelo odprtega in dovzetnega glasbenega umetnika, na drugi pa popolnoma unikatno estetiko, ki jo je Fennesz gradil celo življenje. In verjetno se vsak prisebni umetnik strinja, da je življenje prekratko, da bi slednjemu obrnil hrbet in začel znova.
To kar je Fennesz dosegel z albumom Endless Summer in kasneje izpilil do perfekcije na plošči Venice, je nekaj, kar uspe le redkim. Gre za popolnoma unikaten glasbeni svet, konsistenten, ki ne išče svoje originalnosti v zanikanju tehnologije in šolskih zvočnih konceptov, ampak jo najde na krilih tega. Hkrati verjetno vliva upanje in vero v eksperimentalne glasbenike, da obstaja trnova pot do spoštljivega lastnega zvoka. Kajti problem danes je, kako biti eksperimentalen in hkrati v koraku s kvaliteto zvoka, ki jo zagotavlja glasbena industrija. Pred kratkim je na primer na trg prišel nek novi “sample based” sint, ki bo verjetno precej vplival na oblikovanje novega trenda v generični elektronski glasbi. Mnogo samplov izvira iz posnetkov raznoraznih “bolanih” soničnih eksperimetov, ki gredo nato čez zvočne procesorje in dizajn, ki je plod mnogih glav, mnogih let in velikih denarjev. Kako konkurirati glasbenemu softwareu, ki ti omogoča, da “postaneš eksperimentalni genij” s pritiskom na tipko MIDI klaviature? Kajti konec koncev, tovrstni izdelki le postavljajo neke nove zvočne standarde. Elektronska glasba je namreč zvrst, ki je do vratu prepletena s tehnologijo in to je tudi razlog, da se tako hitro razvija. Kakorkoli, Fennesz je živ dokaz, da se iz zvočnega vidika da konkurirati kolektivnim izdelkom na tržišču, poleg tega pa je seveda svotlobna leta pred vsakim uporabnikom omenjenih igrač, saj v rokah drži vse niti svoje glasbe in ne praska le po površju.
Nekateri pravijo, da živjenje izgubli smisel, ko enkrat dosežeš zastavljeni cilj. Vprašanje, ki se ob tem postavlja je, kaj sedaj? In kam se odpravlja že tako ali tako svetoboljno navdahnjeni Fennesz po obisku Benetk oziroma vrhuncu s ploščo Venice? Kam drugam kot v Črno morje oziroma Black Sea, kot je naslov novega albuma.
Album Black Sea je dejansko črn. Je logično nadaljevanje zadnjih dveh plošč, ki najvidneje zaznamujeta Fenneszovo kasnejše obdobje in hkrati najbolj hladen solo izdelek zadnjih sedmih let. Ali je to namensko, ali ga je zapustil glasbeni občutek, ne vem, vendar bi prej rekel, da gre za namensko črnino, saj je v svojih impro nastopih, nekaterih kolaboracijah in solo EP-jih pokazal, da zna še vedno na izredno poetičen način izražati svojo panonsko depresijo. Poleg tega je album tudi nekako v skladu s Fenneszovimi različnimi prebliski, ki smo jih omenili v uvodu te recenzije. Na albumu Black Sea se namreč dejansko skriva celo neke vrste punk element, ki si ga ne znam razlagati drugače kot sredinec elitni elektronski eksperimentalni srenji. Slišimo lahko neokusno brutalno distorziran signal, prav tako dozo reverba na akustični kitari, ki je povrh tega še ogabno sfiltrirana ter kakšna nerazumljiva “pitch” morfanja. Na enem komadu zasledimo tudi odkrito uporabo resonatorja, s čimer ni seveda nič narobe, pa vendar preseneča. V tovrstni glasbi namreč velja ne napisano pravilo, da se je zaželjeno izogibati klišejskim zvočnim procesiranjem. Toliko o “anarhistu” Fenneszu, ki se občasno pokaže tekom plošče.
Poleg tega albumu manjka kak toplejši komad, kjer bi poslušalec lahko zajel zrak pred ponovnim potopom pod gladino Črnega morja. Kajti na plošči se najde precej glasbe, ki s popolnostjo jemlje dih, s kompleksnostjo, ki s časom hočeš nočeš postane naporna, saj zahteva zbranost, pa še dodatno kliče po dozi kisika. Plošča kot celota je zato nekako pod pričakovanji, kljub temu pa je na albumu precej materiala, ki Fennesza ohranja v ozkem krogu najboljših elektronskih glasbenikov.
Zvočna slika na albumu Black Sea je izredno čista. Plasti so zaprte v ozke frekvenčne pasove, kar rezultira v Fenneszovo najbolj izrazito sonično žarčenje do sedaj. Zvočna zrna sevajo iz glasbe in pokažejo največjo intenziteto na črti med viharno agresijo in popolnim mirom. Če ploščo Black Sea postavimo v kontekst techno glasbe, potem se le ta začne tam, kjer se zaradi prevelikih hitrosti beat spremeni v prah, agresija pa se pretopi v blagostanje. Gre za brutalno poezijo, ki je bolj divja od najbolj surove hard core glasbe in bolj čutna od najbolj nežnih inštrumentalij. To je glasba, ki poslušalca odpihne in potopi v zvočno morje ter ga potrdi v vsej njegovi veličini in majhnosti. Ob plošči Black Sea me pogosto spremlja občutek, da me veličina glasbe lahko raztrga do točke brez vrnitve. Fennesz tokrat ne pozna usmiljenja.
Na plošči najdemo tudi dva gostujoča glasbenika, in sicer slovenski publiki verjetno poznanega Anthonya Paterasa, ki obogati komad The Colour of Three z zvoki prepariranega klavirja in Rosyja Parlanea, ki se pojavi na pesmi Glide.
pripravil Tadej Droljc
Komentarji
komentiraj >>