Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DEADBEAT: Roots And Wire (Wagon Repair, 2008) (ponovitev 23. 12. '08 ob 00.30) (2676 bralcev)
Torek, 16. 12. 2008
juREm



Deadbeat se s svojim novim dolgometražnim izdelkom na nek način vrača na začetek svoje kariere, ko je prav tako užival v kovanju tehnaških dubčin in bolj ležernih elektroničarskih kompozicij. Mogoče je k revitalizaciji pripomogla z dubom inficirana berlinska scena, ki jo Scott Monteith že nekaj let šteje za svojo domačo, malce ga je verjetno spodbodla tudi založba Scape, ki je nekakšen pojem novega duba. Poslušali bomo odličen album, ki ga boste nedvomno videli tudi v številnih lestvicah (v celoti!)
* Scotta Monteitha in njegove projekte na tejle radijski postaji spremljamo praktično od samega začetka njegove glasbene kariere na začetku tega tisočletja, zato se pri plošči Roots And Wire, ki jo danes vrtimo v Tolpi bumov, res zdi, kot da je naredil polni krog in se vrnil k svojim prvim korakom. Takrat je še v Montrealu živeči Kanadčan izdajal plošče pretežno za nemške založbe, sedaj pa se je stanje obrnilo v tem smislu, da je Monteith pred časom postal Berlinčan, ki pa svoje plošče znova izdaja za kanadske založbe. Patriotizem kanadskih tehnašev, ki so se povečini odselili na našo stran velike luže, se je torej dvakrat obrnil, tokrat pač v skladu z iskanjem boljših možnosti za kreativno ustvarjanje.

In kam je bolje preseliti svoj studio kot v nepremičninsko poceni Berlin, ki pa je istočasno nesporna svetovna prestolnica plesne elektronske glasbe, z neštetimi klubi, založbami, poceni letalskimi prevozniki in pa, najpomembneje, ogromno koncentracijo elektroničarskih kolegov. Zelo nazoren je tudi članek v nemški reviji De:bug, v katerem opisujejo življenja kanadskih glasbenikov v Berlinu, ki si manifestativno ogledujejo na novo odprto kanadsko ambasado in svoje plošče še vedno domoljubno izdajajo pri Cynosure, Musique Risquee in seveda pri Wagon Repair. Deadbeat je sicer skoraj pet let preživel pri založbi Scape, ki jo vodi famozni
''dub majster!'' Stefan Betke, tako rekoč boter novega dubovskega preporoda koncem devetdesetih let. Monteith je v stiku z njim gotovo že kontempliral možnosti za ponoven vstop v svet dub techna, ki je zaznamoval začetke njegove kariere. Seveda pa že samo dejstvo, da živiš v Berlinu, kjer se je rodila tudi naveza Basic Channel in Chain Reaction, povzroči rahel zasuk v smeri novodobnih karibskih muzik.

Deadbeat se je takšne preusmeritve svoje umetniške estetike lotil zelo nenadno, saj je bil še njegov predzadnji album Journeymans Annual, ki ga je izdal še pri založbi Scape, napolnjen z zgoščeno tribalno elektroniko, nedavne male plošče pa so že začele nakazovati zasuk v smeti duba, dubstepa in bolj abstraktne elektronike. Dobili smo torej zbirko dubovskih konstruktov, ki niso med najdaljšimi svoje sorte, zato pa so Deadbeatove ideje posredovane veliko bolj direktno, brez transcendentnih in meditativnih podaljšanih verzij, ki jih poznamo iz velike večine albumov te sorte. Monteith je nanizal osem odličnih kompozicij, med katerimi je dve z vokali pospremil dub poet Paul St. Hilaire, ki ga sicer poznamo tudi pod sinonimom Tikiman. To se sicer na prvi pogled zdi kot obrabljeni kliše, saj Tikimana uporabljajo skoraj vsi berlinski »dub majstri«, ampak za to pač obstajajo dobri razlogi, saj je možakar daleč najboljši med svojimi konkurenti. To bo veljajo tudi za Deadbeata, ki je dokazal svoje mojstrstvo in nanizal zvokovje, ki je dovolj zaprašeno, da upraviči karibsko poreklo in dovolj izpiljeno, da ga lahko označimo za sodobnega in novodobnega. Kakorkoli že, dobili smo album, ki se bo gotovo pojavljal na številnih lestvicah najboljših albumov iztekajočega se leta … vsaj na moji lestvici se bo pojavil več kot gotovo!!!

pripravil Jure Matičič



Komentarji
komentiraj >>