Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DPU poročilo 11.12.2008 (3573 bralcev)
Ponedeljek, 15. 12. 2008
DPU



Ta četrtek sta na DPU nastopila gosta iz Zagreba, Mislav Žitko in Stipe Ćurković, oba absolventa zagrebške filozofske fakultete. V dveh krajših, polurnih predavanjih, je oba zanimal način delovanja in vloga neumnosti v teoretskem oziroma akademskem polju in v politiki sodobne levice.

Ta četrtek sta na DPU nastopila gosta iz Zagreba, Mislav Žitko in Stipe Æurković, oba absolventa zagrebške filozofske fakultete. V dveh krajših, polurnih predavanjih, je oba zanimal način delovanja in vloga neumnosti v teoretskem oziroma akademskem polju in v politiki sodobne levice.
Prvi je nastopil Mislav Žitko, ki si je za primer delovanja neumnosti v akademiji izbral krležologijo, hrvaški ekvivalent prešernologije. Krleža je tudi po razpadu Jugoslavije ostal primarni avtor hrvaškega literarnega kanona, a je v novih razmerah dobil novo vlogo in pomen v hrvaškem nacionalnem imaginariju.

Prva naloga postsocialističnih krležologov je bila očistiti Krležo sumljivih političnih primesi, predvsem fascinacije z Leninom in leninizmom. Da bi dosegli ta cilj, so se hrvaški akademiki oprijeli posebne vrste neumnosti, ki deloma ustreza starogrški definiciji idiota kot nekoga, ki se ne ukvarja s politiko in ga ne zanima javno delovanje. Proces depolitizacije Krleže lahko tako vidimo kot poskus hrvaških akademikov Krležo spremeniti v idiota po lastni podobi.

Idiotizacija Krleže je del specifičnih simbolnih strategij hrvaške razumniške elite, ki si prizadeva Hrvaško prikazati Evropi kot nacijo kulture. V tem procesu je prva žrtev ravno politika kanonskih avtorjev te kulture.

Stipe Æurković je posebno vrsto tranzicijske neumnosti definiral še natančneje. V postsocializmu apolitični idiotizem izvira iz odpovedi velikim emancipacijskim projektom moderne. V teoriji lahko tej odpovedi sledimo od Adornovega pesimizma in dvoma v razsvetljenstvo preko Heideggrove kritike družbe tehnike in Levinasove zamenjave politike z etiko do Agambenove ugotovitve, da je Auswitz povsod. Gonilna sila odpovedi velikim emancipacijskim projektom - kot sta razsvetljenstvo in komunizem - je tesnoba ob travmatičnih dogodkih dvajsetega stoletja, ob revolucionarnem terorju in koncentracijskih taboriščih. Ta sproži neko vrsto obrambnega mehanizma pred vsemi oblikami političnega delovanja, ki bi lahko potencialno pripeljale do ponovitve teh zgodovinskih travm. Simbolni univerzum sodobne levice tako postane na nek način neranljiv, imun za potencialno travmatične dogodke ali ideje.

Sodobna levica se tako obrača k mikrostrategijam in mikrosubverzijam in si ne upa več prevzemati odgovornosti za velike zgodovinske spremembe ali delati načrtov za univerzalno emancipacijo človeštva. Morda najbolj značilna knjiga te, po Æurkoviću melanholične drže sodobne levice, je Derridajeva knjiga Marxovi duhovi, v kateri iz nove internacionale izžene vse elemente klasične revolucionarne levice: partijo, jasen političen program, borbeno ideologijo in poudarek na razredni problematiki. Te nadomesti z nejasnim in ohlapnim občutkom solidarnosti in abstraktno idejo pravice.

Še bolj paralizirajoča travma dvajsetega stoletja deluje na levico v postosocialističnih državah, ki se na ideološki ravni ni uspela upreti antikomunističnemu revanšizmu desnice. Zvijačnost neumnosti tranzicijske levice je tako prikazati lastno depolitizacijo kot novo vrsto politike.

Prihodnji četrtek, 18.12., bo ob 18h v klubu Gromka predaval Samo Tomšič, mladi raziskovalec na Filozofskem inštitutu v Ljubljani. Predavanje bo imelo naslov Psihoanaliza med neumnostjo in izsiljenjem.

Poročilo je spisal Primož Krašovec.



Komentarji
komentiraj >>