Sreda, 23. 4. 2003
savski
Pogosto se zdi, da znotraj umetnosti ne obstaja jasna razmejitev, kdaj avtorji nagovarjajo gledalca, plenijo njegovo pozornost, ga zabavajo/kratkočasijo – mu nudijo »duhovno hrano«, kdaj pa je gledalec le v ozadje porinjeni kos predstave.
Odločitev je seveda režiserjeva. In nekje vmes se nahaja pristop »duhovnega prehranjevanja« Tomaža Štrucla, saj nam (gledalcem) ni pogrnil v celoti (kot je to omogočil igralcem) – »pozabil« nam je namreč dati jedilni pribor. Brez tega metaforičnega pribora pa si le težko odrežemo svoj kos pojedine/ razumevanja. Predstava po koncu obvisi v zraku, ker se ukvarja s posameznostmi, a to v umetnosti običajno pomeni, da je gledalec dobil domačo nalogo. In to velja na splošno: ne glede na režiserjeve motive moramo sestaviti ustrezno sliko celote, drugače od vsega skupaj ne ostane nič. Ali pa ostanemo pri hamburgerjih in kokakoli …
Pri predstavi Kitch and King se na prvi pogled zdi, da je vse na svojem mestu. Rezultat se hitro utegne zdeti nedomiseln, amaterski (oz. ljubiteljski), ne-efekten - brez globine pomembnih »pomembnosti«. A vendar se, skozi igralsko pretirano napihnjeno dinamiko prizorov in z velikim številom dramaturških preklopov režiserja, vtihotapi spoznanje, da se je pravzaprav v malo več kot eni uri zgodilo izjemno veliko. Da je pravzaprav ogromno narejenega na strukturi (oziroma celoti), ki pa ne vlada, ampak to vlogo prevzame vsak trenutek posebej. Do smisla se ne prikopljemo s celoto predstave, ampak prav skozi posameznosti, ki seveda rodijo splošnost, celoto. Predstava tako gledalcu ob koncu doživetja ne prinese želenega ugodja »razumem – se strinjam, dotaknilo se me je – res je tako …« - skratka: njegove identifikacije. Srž predstave se pokaže v posameznostih vsakega prikazovanega frfotavega ali podivjanega trenutka, s katerimi pa se, v nasprotju z velikimi resnicami, nočemo identificirati. Ali so torej velike resnice varnejše, manj zavezujoče od malih?
Na prvi pogled predstave ne moremo poimenovati sveža, nova – sicer pa so pred vsako predstavo že prisotni postani vonji prejšnjih predstav, na katere se nalagajo vedno nove plasti dnevnih učinkov prežgane čebule. Metaforika je očitna: vse v predstavi se namreč dogaja na ravni najobičajnejših (pa čeprav gledališko afektiranih) medsebojnih odnosov štirih junakov/junakinj. Štruclovo delo je razpeto v prostor štirih sten, štirih oseb, od katerih sta po dva istovrstna, vsak od dvojice pa je prvemu Drugi – ta logika seveda deluje tudi povprek – Drugi je Moškemu Ženska (in obratno) in … Četrti je Drugim (trem) Hitler. Iterativno soočanje – izmenjevanje emocionalnih relacij - kuharija/ konzumacija medsebojnih odnosov. Štirimi protagonisti sicer sobivajo, a brez višjega smisla, zato so emocionalni trenutki in dinamika trenutka Vse, kultiviranost (duhovnost/ racionalnost) pa Nič. Režija gradi dinamiko iz trenutka v trenutek, dokler se v naslednjem trenutku ne ustavi – brez pomenljivosti - in se kuharija odnosov začne znova.
Glasba Mitje Vrhovnika Smrekarja je opisno/kulisno lahkotna, brez napetosti - ne pridoda nobene dramatičnosti, ker se zdi, da je dramatičnost reciklažnega emocionalnega konzum-drivea plehka. Nekaj ščepcev iz glasbene instant vrečke tukaj – nekaj drugega drugje – in emocionalna juhica se skuha … Jutri pa jovo-na-novo … Ali pa se morda motimo? Ali ni v dramatičnosti emocionalnega vsakodnevnega trenutka več resnice kot v kakšni od pomembnih „pomembnosti“?
Predstava konzumiranja torej, govori o konzumiranju, kar pa ostaja neizrečeno, zato je onkraj ekstatičnosti trenutka za gledalca težko. V takem primeru se odločimo konzumirati lastno stokrat izrečeno – podamo prehitro oceno, kar pomeni, da pripustimo nekaj vonjav, nekaj divjanja, pa saj je Vse brez zveze – gremo rajši jutri še na eno drugo predstavo. Pa škoda, da ni danes še kakšne predstave, ali pa vsaj kakšne otvoritve. Ej, morda pa bi lahko šli na eno pivo?! Samo, da smo … pa da smo zdravi … Kot ni rekel Filozof in še manj Matematik: “Nič ni nič – Vse je Nekaj …” Enačba, ki se v Logiki nikoli ne izide, ker je v osnovi protislovna. A kot se mi zdi - še kako resnična.*
Savski
Komentarji
komentiraj >>