Nedelja, 21. 12. 2008
Tit Podobnik
V tokratni ediciji oddaje Razširjamo obzorja se bomo posvetili afro-rockovski zasedbi Assagai. Kolektiv, sestavljen okoli tako rekoč najžlahtnejših južnoafriških jazzerjev Mongezija Feze, Dudu Pukwane in Louisa Mohola, je ob obilo ostalih godbenih zadolžitvah virtuozom nudil nekakšen filter v bolj dostopno okolje. Preboja v sam mainstream sicer niso doživeli, a njihova dva ploščka z začetka sedemdesetih pronicljivo stapljata jazz, lahkotnejši rock in južnoafriške kwela prvine. (v celoti!)
* V tokratni ediciji oddaje Razširjamo obzorja se bomo posvetili afro-rockovski zasedbi Assagai. Kolektiv, sestavljen okoli najžlahtnejših južnoafriških jazzerjev Mongezija Feze, Dudu Pukwane in Louisa Mohola, je ob obilici ostalih godbenih zadolžitev virtuozom nudil nekakšen filter v bolj dostopno okolje. Preboja v sam mainstream sicer niso doživeli, a njihova dva ploščka z začetka sedemdesetih pronicljivo stapljata jazz, lahkotnejši rock in južnoafriške kwela prvine.
Korenine zasedbe Assagai ne morejo mimo prelomnega južnoafriškega kolektiva The Blue Notes. Gre za skupino, delujočo pod taktirko enega najvplivnejših južnoafriških jazzovskih pianistov Chrisa McGregorja. Le-ta je že leta 1960 k sodelovanju zvabil saksofonista Duduja Pukwano, dve leti kasneje pa je po johannesburškem jazz festivalu v svojo zasedbo priključil še trobentača Mongezija Fezo in bobnarja Louisa Mohola. Vsi ti glasbeniki danes veljajo za nesporne legende južnoafriškega jazza, represiven politični režim v republiki pa jih je takrat, v začetku šestdesetih, bolj kot ne omejeval. Predvsem zaradi tega so se med turnejo po Evropi leta 1964 odločili, da ostanejo v Angliji. Zanimivo je v tem kontekstu slišati, kako je zasedba počasi evolvirala iz bebopa k free jazzu, saj se vzporednice z njihovo selitvijo rišejo kar same od sebe. Tako se zdi, da sta vznikajoča evropska razmejenost ter predvsem raznolikost tamkajšnjih glasbenih praks botrovali tudi osvobajanju The Blue Notes.
Kasneje se je zasedba preimenovala v Chris McGregor Group, vsi trije pa so prispevali tudi k McGregorjevem big bandu Brotherhood of Breath. Njihov prispevek k angleški jazz sceni je neprecenljiv, imeni, kot sta Keith Tippett in Evan Parker, pa jih omenjata kot pionirje in odločilne kontributorje k angleški avantgardi.
Pisana paleta glasbenikov, s katerimi so Mongezi Feza, Dudu Pukwana in Louis Moholo že med udejanjanjem pri The Blue Notes in predvsem kasneje sodelovali, zasega vse od Stevea Lacyja, Enrica Rave in Roberta Wyatta pa do Traffic, Incredible String Band in Keitha Tippetta. Ravno po enem od takšnih izletov z Union of South Africa je Dudu Pukwana ustanovil zasedbo Spear, ki se je nato skoraj takoj po ustanovitvi preimenovala v Assagai.
V zasedbo je po pričakovanjih zvabil tudi Mongezija Fezo in Louisa Mohola, na snemanjih pa so se jim nato pridružili najrazličnejši glasbeniki. Zaradi vse večje popularnosti afro-rocka so jih k sebi vzeli pri založbi Vertigo in leta 1971 je bilo vse nared za prvenec. S plošče, poimenovane preprosto Assagai, v njihovi družbi odzvanjajo še kitarist Fred Coker, basist Charles Ononogbo in saksofonist Bizo Mnocikana. Do nastopa na radijski oddaji Sounds of the Seventies pa sta se jim pridružila še en saksofonist Fred Frederick in igralec kong Terry Quaye. Pestrost zasedbe dodatno ponazarja njihova povezanost z Jade Warrior, ki so za ploščo Assagai prispevali dva komada, na samem nosilcu zvoka pa najdemo tudi priredbo zlajnane Hey Jude.
Drugi in s tem zadnji album Assagai ima dokaj zanimivo zgodovino. Najprej bi moral biti izdan pod imenom Zimbabwe za založbo Vertigo, a je nato izšel pri Philipsu. Ponovna izdaja, ki je potekala pod okriljem spet druge založbe Music For Pleasure/Sounds Superb, pa je prinesla popolnoma spremenjeno podobo tako ovitka kot imena plošče. Zimbabwe je tako zamenjal AfroRock, še vedno pa gre za nezgrešljiv doprinos Assagai. Spet so tu Jade Warrior, ki so tokrat prispevali kar tri svoje komade in tri glasbenike, kolektivu pa se je priglasila še pevka Martha Mdenge. S tem se cilj zasedbe dokončno ustavi na komercialnem uspehu. Etiketa in sama imena v kolektivu so sicer delovali obetajoče, a ob bok takšnim bendom, kot je Osibisa, niso uspeli priti. Razloge zato gre najbrž iskati predvsem v dejstvu, da jedro zasedbe sestavljajo čistokrvni jazzovski glasbeniki, ki jim tovrstno ustvarjanje ni bilo najbolj domače in v tej obliki enostavno niso bili zmožni zanetiti ognja. Tako kaj kmalu po izidu druge plošče skupina razpade in Dudu Pukwana znova obudi ime Spear, s katerimi nato nadaljuje pot, začrtano z Assagai. Nerazdružljivost z Mongezijem Fezo in Louisom Moholom pa se tudi tam nadaljuje.
Gre torej za neposredno komercialno uperjen poskus mešanja rocka z afriškim jazzom, o sami všečnosti in razsežnosti odigranega pa presodite sami.
pripravil Tit Podobnik
Komentarji
komentiraj >>