Vse večje socialne neenakosti, drastično povečanje procesov diskriminacije in prekarnost so tesno povezane z globalnim načrtom, ki je poleg mediiacije zahodnih kapitalističnih vrednot in nadzora kapitala postala ena glavnih regulatorjev globalno kolonialnega širjenja kapitala. Sodobno realnost tako zaznamujeta strategija izločanja in regulacije, ki jo reproducira in umetno vzdržuje neoliberalna matrica in posledica katere je ustvarjanje vse bolj ekstremnih življenjskih pogojev.
Vse večje socialne neenakosti, drastično povečanje procesov diskriminacije in prekatnost, v kateri živi večina prebivalstva sveta, so tesno povezane z globalnim načrtom, ki je poleg mediacije zahodnih kapitalističnih vrednot in nadzora kapitala postal eden glavnih regulatorjev globalno kolonialnega širjenja kapitala. Sodobno realnost tako zaznamuje strategija izločanja in regulacije, ki jo reproducira in umetno vzdržuje neoliberalna matrica in posledica katere so vse bolj ekstremni življenjski pogoji.
Tako se velika večina tekstov, ki kritizirajo neoliberalizem in tržno ekonomijo, v svoji kritiki nanaša na hegemonsko strukturo kapitala, za katero se nahajajo točno določeni sistemi moči. A kdo dotično formira te sisteme? Da so vlogo novih gospodarjev sveta prevzele velike korporacije in privatni kapital, je že precej časa znano. Kar pri tem ostaja prikrito, pa je strategija, s katero se je korporacijam skozi stoletja omogočilo doseči totalno kontrolo nad sistemom.
Bobby Banerjee v knjigi Corporate Social Responsibility odlično analizira zgodovino formacije sodobne oblike korporacij. Ta se je razvila s pomočjo kraljevih ustanovnih listin, ki jih je britanska monarhija v 18. in 19. stoletju podeljevala na novo ustanovljenim družbam. Kraljeve listine so kasneje, po ameriški osamosvojitvi, zamenjale državne listine in tu se je prava zgodba korporacij šele začela.
Po pravnem odloku iz 1815 se je vsaki korporaciji, ki ni delovala v okviru javnega interesa, licenca nepreklicno odvzela. A ti odloki so do konca 19. stoletja skoraj v celoti izginili in v novo jutro 20. stoletja se je rodila moderna oblika korporacije, ki so ji bile podeljene enake pravice kot državljanom in ki je denimo v Ameriki prišla pod zaščito 14. amandmaja. S tem se je primarna vloga korporacij spremenila. Nič več niso bile v službi javnega interesa, ampak so postale orodje za akumulacijo bogastva in moči s strani peščice posameznikov.
Zgodovina razvoja multikorporacij je tesno povezana z globalizacijo in mondializacijo, ki potekata paralelno na dveh različnih, a prepletenih ravneh. Medtem ko lahko globalizacijo definiramo kot zadnjo izmed civilizacijskih načrtov belega krčanskega kolonizatorja, skozi katero se izvajajo sodobne oblike kolonizacije, lahko mondializacijo definiramo kot svetovni pojav znotraj koloniziranih območij, ki so zaradi neoliberalizma in kapitalskega nadzora razvile sočasne lokalne zgodovine, podrejene globalnemu načrtu.
Walter Mignolo v svoji knjigi Local Histories/Global Designs izpostavi pomembno razliko med globalizacijo in mondializacijo. Globalizacijo definira kot izum in posledico globalne transformacije po letu 1945, ki so jo zaznamovali trije momenti: prvič, razvoj in modernizacija po koncu druge svetovne vojne, drugič, porast multikorporacij, in tretjič, padec berlinskega zidu in propad Sovjetske zveze. Mignolo tako vpne globalizacijo v tako imenovane štiri hkratne momente: krščanstvo, civilizacijska misija, razvoj in globalni trg, ki že petsto let tvorijo sodobni svetovni sistem.
Razlikovanje med globalizacijo in mondializacijo pa je po mnenju Renata Ortiza in Eduarda Glissanta pomembno iz treh stališč: prvič, ker omogoča nov pogled na razlikovanje med Latinsko in Severno Ameriko, drugič, ker omogoča reartikuliranje kolonialne razlike, ki se je razvila v novo obliko kolonialnosti moči, ki ni več zamejena na en narod-državo ali na več narodov-držav, pač pa na transnacionalno in transdržavno globalno kolonialnost, in tretjič, ker razlikovanje med mondializacijo in globalizacijo ni nič drugega kot oblika vpetosti kolonialnosti moči v času globalne kolonialnosti in nova oblika, preko katere se reartikulira kolonialna razlika.
Banerjee trdi, da gre pri kontinuiteti zahodnega kolonializma za opuščanje tradicionalnih mehanizmov širjenja meja in nadzora nad ozemlji, ohranja pa se politični, ekonomski in kulturni nadzor nad njimi. Procese akumulacije kapitala, ustvarjanja monopolnih struktur in eksploatacije, ki so se izvajali pod okriljem blagovne znamke nizozemske vzhodnoindijske družbe v 18. stoletju in trgovine z mečem, preko katere se je ustvarjala in vzdrževala kolonialistična hegemonija, so danes prevzele velike svetovne multikorporacije.
Te z nadzorom kapitala, mediacijo zahodnih kapitalističnih vrednot in prek globalnega načrta izvajajo novo kolonizacijo sveta, ki jo pod blagovno znamko trajnostnega razvoja in globalizacije prodajajo kot zadnji hit po izredno ugodni ceni. Skratka, trgovina z mečem se danes izvaja skozi procese osvajanja, rušenja in obnavljanja zasedenih območij, uvajanja izrednih stanj in vzdrževanja gospodarske, kulturne in družbene odvisnosti.
V prvem kapitalističnem svetu suverena oblast preko biopolitike nadzira in obvladuje življenje, zunaj prvega kapitalističnega sveta pa je realnost povsem drugačna; tu gre za nadziranje in obvladovanje življenja preko nekropolitike. Iz tega sledi, da je prvi kapitalistični svet v preteklosti razvil dve strategiji obvladovanja življenja, ki se uporabljata v specifičnih geografskih območjih. To sta biopolitika za prvi kapitalistični svet in nekropolitika za vse teritorije izven njega.
Če potegnemo vzporednico med izvajanjem biopolitike in nekropolitike ter vzpostavljanjem multikorporacijske moči, ugotovimo, da sta obvladovanje življenja in podrejanje življenja moči smrti neločljivo povezani z vzpostavljanjem izrednih stanj izven in znotraj prvega kapitalističnega sveta.
Prav preko uvajanja in izvajanja izrednih stanj so se vodilni hegemoni sveta danes začeli posluževati nekropolitike tudi v prvem kapitalističnem svetu. Tako je sistem začel vpeljevati nekroprocese, s katerimi nadgrajuje dosedanjo biopolitiko in jo glede na vzpostavljena izredna stanja, kot denimo v primeru izgredov v pariškem predmestju leta 2005, mestoma nadomešča.
V luči tega postane slika jasnejša: da se omogoči življenje s stilom za privilegirani sloj, mora večina svetovne populacije umreti. Kot navaja Quijano, ''je po kolonizaciji Amerike in ekspanziji evropskega kolonializma po vsem svetu ustanovitev Evrope kot nove identitete zahtevala vpeljavo evropocentrične perspektive znanja, nov teoretični pogled na idejo o rasi kot o naravnem kolonialnem odnosu med Evropejci in Neevropejci. Prav zaradi tega je rasa postala glavni kriterij za razvrščanje ljudi v sloje in za določanje njihovega položaja ter vloge v na novo organizirani družbeni strukturi moči.''
Tako Quinjano ugotavlja, da je rasna klasifikacija najučinkovitejši in najdlje uveljavljeni instrument, s katerim se že od 16. stoletja dalje izvaja univerzalna družbena dominacija. Ta je v bistveno starejše načelo nadvlade nad družbenim spolom ali interseksualnostjo posegla z rasno klasifikacijo, ki temelji na razločevanju med inferiornimi in superiornimi.
Prav to razločevanje med inferiorno in superiorno raso tvori temelj razredne klasifikacije. Vendar tu nastopi pomembna razlika: neoliberalizem ni uporabil samo strategije rasne klasifikacije in jo kot ponavljajoči se vzorec vključil v strategijo razredne klasifikacije, ampak je rasno klasifikacijo tako kot nadvlado nad družbenim spolom ali interseksualnostjo vkorporiral v izvajanje razredne klasifikacije. Tako imamo znotraj ene klasifikacije več njenih različnih oblik, ki pa v sebi združujejo zopet različne oblike diskriminacij.
Ena od strategij sistema je načrtno ločevanje med belci in ostalimi rasami ter izpostavljanje privilegirane vloge bele rase nad drugimi. S tem se uvaja rasizem znotraj razredne klasifikacije, o čemer med drugim v svojem tekstu Whiteness without apartheid: the limits of racial freedom govori tudi Achille Mbembe, ki definira, da se ''danes v ZDA živeče revno belo prebivalstvo spodbuja, da podpira razpad socialne države in ukinjanje posebnih politik, ki bi lahko izboljšale njihove življenjske pogoje. Čeprav so politike, označene kot 'pozitivni ukrep', več tisoč ženskam omogočile dostop do kolidžev, varne zaposlitve in napredovanje na delovnem mestu, se revno belo populacijo prepričuje, da 'imajo temnopolti več ugodnosti'. Zato je ta sloj najmočnejši nasprotnik tega ukrepa, čeprav je tudi sam v finančni stiski, družbeno stigmatiziran in politično nemočen''
Na ta način sistem kontinuirano vzdržuje hierarhično strukturo nadvlade višjega nad nižjim slojem, s tem pa dodatno slabi razredni boj, v katerega vnaša rasizem, ki ustvarja ločevalno polje znotraj samega razrednega boja in ga s tem reducira na minimum.
Rasna politika je nedvomno povezana s politiko proizvajanja in podrejanja moči smrti, ki jo Achille Mbembe definira kot nekropolitiko. Pri tem se ustvarjajo mrtvi svetovi, nove in edinstvene oblike družbenega obstoja, kjer je večina populacije obsojena na vlogo živih mrtvecev. In kako se v vse to vpenja uvodoma omenjena hegemonija multikorporacij?
Če za primer vzamemo članek Williama Engdahla Doomsday Seed Vault in the Arctic, kjer avtor razglablja o akterjih, ki so v ozadju največje globalne semenske banke, ugotovimo, da je omenjena sodobna kolonizacija zadnje dejanje eksterminacije vseh nezaželenih ras in definitivne nadvlade belega človeka nad vsem svetom. Avtor že v samem začetku besedila izpostavi nekaj glavnih imen, kakršna so fundacije Rockfeller, Billa in Melinde Gates, Dupont, Syngenta, korporacija Monsanto ter mnoge druge, ki jih v nadaljevanju besedila poveže med seboj in ustvari grozljivo projekcijo bližnje prihodnosti, kjer bo vlogo Boga prevzela peščica multikorporacij, ki jih vodi izbrana elita posameznikov.
Njihov namen je s pomočjo genetsko modificiranih semen prevzeti kontrolo nad prehrambeno verigo in posledično obvladovati proizvodnjo in distribucijo celotne globalne proizvodnje hrane. Multikorporacije tako postajajo absolutni gospodarji sveta s totalnim nadzorom in lastništvom nad celotno družbeno infrastrukturo.
Med Zeleno revolucijo sta fundacija Rockfeller in pozneje fundacija Ford skupaj oblikovali in podpirali zunanjepolitične cilje Agencije za mednarodni razvoj USAID in Centralne obveščevalne agencije CIA. Eden glavnih učinkov Zelene revolucije je bila razselitev kmečkega prebivalstva s podeželja, ki se je bilo zaradi brezposelnosti prisiljeno umakniti v zanemarjena barakarska naselja predmestij velikih metropol. To ni nikakršno naključje, pač pa del skrbno kovanega načrta, katerega cilj je bil ustvariti poceni delovno silo za ameriške multinacionalke.
Vzpostavljanje izrednih stanj omogoča sistemu, da se nemoteno spreminja. Če za primer vzamemo Kosovo in pred kratkim sprejeti tako imenovani six point plan, lahko potegnemo vzporednice z doslej omenjenimi odnosi moči, mediacijo in sodobnimi oblikami kolonizacije. V tem trenutku je na Kosovem na delu oblika kolonizacije, ki pripada neoliberalni ekspanzijski logiki kapitala, tisti sodobni kolonizacijski strategiji, ki poteka paralelno na različnih predelih sveta in na katero se aplicirajo različni geopolitični načrti, od biopolitike do nekropolitike, ter se tako preko kapitalske odvisnosti pogojujejo vsi ostali segmenti družbene odvisnosti. To sodobno kolonizacijsko strategijo v primeru Kosova Agon Hamza definira kot New Born Ideology, namen katere je vnos zahodne ideologije o demokraciji, ki kapitalu omogoča vzpostavitev novih temeljev kolonizacije.
Sodobna kolonizacija poteka simultano na treh ravneh. Kot prvo se vzpostavlja prek mediacije zahodnih kapitalističnih vrednot, ki jih sistem vrši s pomočjo različnih medijev. Kot drugo sistem uvaja strategijo podrejanja, ki jo izvaja preko nadzora kapitala; to pomeni, da se preko kapitalskih investicij, lastniških deležev in privatizacije vrši nadzor nad celotno kapitalsko in posledično družbeno strukturo v neki državi ali na nekem geografskem področju. Kot tretji in najpomembnejši člen pri vzpostavljanju kapitalske in družbene odvisnosti pa je globalni načrt, ki ga izvajajo vodilni hegemoni sveta in služi kot matrica neoliberalistični ekspanzijski logiki.
Mignolo tako definira neoliberalizem kot nov civilizacijski načrt in ne zgolj kot ekonomski in finančni pojav. Potemtakem sta globalizacija in ekspanzija neoliberalizma primarni sredstvi, ki ju je izumil kapital, da bi dokončno zavladal svetu.
Če na podlagi te metodologije analiziramo oglaševalsko kampanjo multikorporacije Suez v letu 2007, ugotovimo, da smo pravzaprav priča poslednji perverziji, ki je posredovana preko televizijskih ekranov. Razlaščanje, podrejanje življenja in kršenje človekovih pravic so v reklami predstavljene pod pretvezo trajnostnega in globalnega razvoja. S sloganom Delivering the essentials of life družba Suez državam v razvoju in razvitim državam po vsem svetu zagotavlja trajnostno rešitev na področju storitev oskrbe z energijo, vodo in komunalnimi odpadki. Še več, z dikcijo You're going to love the future med ljudmi širi neoliberalno propagando o boljši prihodnosti.
A kdo bo pravzaprav imel korist od te prihodnosti in koliko smrtnih žrtev bodo terjale potrebe trga in želje lastnikov multikorporacij? V omenjeni reklami gre za privatizacijo osnovne življenjske dobrine, to je vode, ki bi morala biti na voljo in dostopna vsem. A žal ta logika ni vključena v sodobne strategije privatizacije. Edini cilj multikorporacij je privatizirati vse, kar še ni privatizirano. Strategija, ki jo uporablja družba Suez in druge multikorporacije, da bi pridobile izključno pravico do izkoriščanja vodnih virov, temelji na izsiljevanju. V omenjenem primeru se to kaže v vlogi Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, ki tem državam dajeta posojila pod pogojem, da dovolijo privatizacijo njihove vodne infrastrukture.
Ta analiza nas pripelje naravnost k načelu nekroekonomije in k diskurzu o sodobnem kolonializmu, ki se vzdržuje preko političnega, gospodarskega in kulturnega nadzora. Na ta način so države v razvoju nenehno eksploatirane in postavljene v podrejeni položaj.
Zato ne preseneča, da se zakoni spreminjajo in prilagajajo glede na potrebe in želje kapitalističnega razreda, da se z davkoplačevalskim denarjem jamči za privatne investicije in ne nazadnje, kot lahko vidimo v primeru sedanje finančne krize, da se sanira dolg, ki je realno nedoločljiv, saj ga države dnevno določajo glede na dogodke na svetovnih borzah. Sedanji globalni način reševanja finančne krize je del ustaljene prakse v tranzicijskih državah, kjer se je podjetja v težavah saniralo z davkoplačevalskim denarjem, da bi se podjetje izvleklo iz krize. Po sanaciji pa si je dobiček delila peščica posameznikov, ki je, namesto da bi sanacijski denar skupaj s pripadajočimi obrestmi vrnila nazaj v državno blagajno, le-tega uporabila za privatizacijo.
In kakšne so možne oblike odpora taki nadvladi? Kot pravi Ramon Grosfoguel, ''dejstvo, da je nekdo družbeno lociran na strani zatiranih v odnosih moči, še ne pomeni, da ta razmišlja z epistemološko podrejenega položaja.
Uspeh globalnega kolonialnega sistema je prav v tem, da ustvarja subjekte, ki so v odnosu do kolonialnih razlik družbeno locirani na strani zatiranih, in jih spodbuja k epistemološkemu razmišljanju, enakemu razmišljanju tistih, ki zavzemajo vodilni položaj. Podrejene epistemološke perspektive obsegajo znanje, ki prihaja od 'spodaj' in proizvaja kritični pogled na hegemonično znanje v odnosih moči.''
To pomeni, da se je potrebno najprej zavedati, da nas kapital ne kolonizira zgolj na materialni ravni, ampak da nas posledično priklene k epistemološkemu razmišljanju, ki ga vsiljuje kolonizator. Na ta način vsaka oblika odpora znotraj tovrstnega epistemološkega razmišljanja ne konstituira prave točke odpora in je zaradi tega posledično apropriirana s strani kolonizatorja. Iz tega sledi, da je potrebno razviti nove oblike odpora, ki bodo tako omogočile definitivno razvezo od kapitala in kolonialne matrice moči.
V tokratni Teoremi je teoretiziral Sebastjan Leban. Posneli pa smo jo …
Komentarji
komentiraj >>