Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 122: razstava Fotografija, ki je ni / razstava Premiera 17 (4445 bralcev)
Sreda, 24. 12. 2008
mcolner



V tokratni Arteriji, oddaji za sodobne vizualne umetnosti, bomo bežno pregledali dogajanje v letu 2008 v domačem prostoru, ki je ponudil zvrhano mero umetniških dogodkov. Nato bomo izpostavili dve skupinski razstavi, ki se kljub prazničnemu mrtvilu odvijata na domačem prizorišču. Ida se je podala v Piran na skupinsko razstavo »Fotografija, ki je ni« in pred mikrofon povabila kustosa Vasjo Nagyja. Miha se je podal v Galerijo sodobne umetnosti v Celje, kjer je pod drobnogled vzel razstavo Premiera 17, ki pred
Ob koncu letošnjega leta se ekipa Arterije ne bo posvečala večjim komentarjem in vrednotenjem dogajanja na področju likovnih umetnosti, saj premik koledarja ne pomeni veliko v programih in delovanju akterjev tega področja kulture.

Vseeno so se letos zgodile ali nakazale dokaj ključne spremembe v sistemskem funcioniranju umetnosti v Sloveniji. Po državnozborskih volitvah smo dobili novo kulturno ministrico, ki je zamenjala verjetno najbolj ponesrečeno figuro na tem stolčku v zgodovini naše države, Vaska Simonitija. Ta je zaznamoval svoj čas s tesno pripadnostjo Janševi vladi, mnogokrat na račun svoje stroke, veliki vlogi pri urejanju medijske slike v državi na račun zanemarjanja preostalih relevantnih vsebin. Izpostavil se je z mešetarjenjem javnega denarja, ko je svojemu prijatelju Dragu Jančarju in Slovenski matici mimo razpisa, na katerega se ni niti prijavila, namenil dobrih 100.000 evrov.

Zamenjala ga je kulturi v splošnem bolj pripadna Majda Širca, ki je prišla na nezavidljivo zapuščino neurejenih odnosov in prihajajoče gospodarske krize, ki bo posredno doletela tudi kulturo. Strah pred razočaranjem tako ostaja. Mimogrede, stanje na ministrstvu za kulturo v polju neinstitucionalne kulture je še vedno nespremenjeno, saj tako imenovani projektni razpis za leto 2009 sploh še ni objavljen, kaj šele zaključen. V tem segmentu se umetniki in producenti soočajo z vse večjim zaostankom pri podeljevanju sredstev in vse večjimi zamudami pri njihovem izplačevanju. Tako se ohranja tendenca jesenske gneče prireditev, saj številne organizacije ne upajo planirati nobenih dogodkov.

Več pozornosti je pokazala Mestna občina Ljubljana, ki se kljub izjemno okrnjenim sredstvom drži logičnega časovnega sosledja. Z istega naslova se v prihajajočem letu pripravljajo formalnopravne spremembe mestnih javnih zavodov, ki se bodo združili v dve veliki organizaciji in tako prihranili odvečne birokratske stroške. Rezultate in učinke sprememb pa bo pokazal šele čas.

V Sloveniji se tako na številnih področjih likovne umetnosti ohranja status quo. Moderna galerija ima še vedno zaprta vrata zaradi nujne in v osnovi zamujene renovacije. Muzej sodobne umetnosti se še ni izvil iz krčev pobud in dogovarjanja na najvišjih nivojih, ki so se vselej sprevrgla v borbo za prevlado na čelu te virtualne ustanove. Ta je v slovenskem prostoru lahko tudi dosmrtna.

V smislu umetniške produkcije in razstavnega predstavljanja ni prišlo do večjih sprememb in presežkov. Ohranil se je princip nizkoproračunskih predstavitev, v katere so domače ustanove, tudi javne, nekako prisiljene, če le ne dobijo obilnejših sredstev od matere Evrope. Vsekakor bi tovrstno delovanje kulturne produkcije lahko označili za specifično v odnosu z ekonomsko močjo države Slovenije. Posameznikom in organizacijam tako kljub večnemu pomanjkanju sredstev uspeva pripravljati zanimive programe. In takšno je bilo tudi leto 2008, bogato z različnimi dogodki, ki jih je bilo toliko, da jih tudi oddaji Arterija ni uspelo dosledno pokriti.




V domačem prostoru je na splošno za mlade umetnike dokaj dobro poskrbljeno, vsaj v smeri njihove javne pojavnosti in vstopanja na sceno. Nagrada skupine OHO kot eno redkih splošnih likovnih natečajev je tako namenjena prav avtorjem do 35. leta starosti. Podpora mladim je izjemno zaželjena tudi na vseh javnih razpisih, redno se izvajajo razstavne predstavitve študentov različnih umetnostnih akademij in šol.

Takšna usmeritev domače kulturne politike v smislu spodbujanja in predstavljanja mladih sil je v vsakem pogledu hvalevredna in zaželjena, vendar se postavlja vprašanje, kakšen status imajo umetniki srednje in starejše generacije. Segment likovne umetnosti postaja v zadnjih letih precej socialno rizičen, umetniški kruh pa zna biti izjemno trd, saj številni ustvarjalci nimajo zadostne podpore za kontinuirano delovanje. Enako velja tudi za druge veje neinstitucionalne kulture, predvsem glasbo in ples, ki so zaradi neurejenega sistema kulturne politike v podrejenem položaju.

Kulturna politika v Sloveniji od časov socializma ni storila bistvenih korakov in tako močno zaostaja za preostalimi resorji v državi. Naklonjenost mladim oziroma tako imenovani mladinski kulturi, skovanki evropske provinience, pomeni nekakšen nezavedni vpliv splošne družbene klime razvitega sveta in s tem tudi Slovenije, ki postavlja vse redkejšo mlado populacijo v prvi plan svojih prioritet.

Kljub omenjenim tendencam se v domačem prostoru le redko zgodi dobro zasnovana in relevantna skupinska predstavitev mladih umetniških sil, ki omogoča kakovostno izvedbo zastavljenih del. Zimska razstava v organizaciji Galerije sodobne umetnosti v Celju v veliki meri presega okvire predstavitev študentskih del različnih izobraževalnih ustanov. Po javnem razpisu je bilo izbranih 17 umetnikov, ki trenutno na domačem in eventualno mednarodnem prizorišču pomenijo kakovostno svežo ustvarjalno silo, ki nakazuje nove smernice umetniškega izraza in s svojo poetiko zaznamuje širši kulturni prostor.

V resnici gre tu za izjemno različne pristope in različno uveljavljene avtorje, tako tiste, ki so svoj življenjepis že zapolnili s pomembnimi referencami, kot tiste, ki na svoj preboj med širšo javnost in umetniško elito še čakajo. Umetnost in z njo povezan sistem je selektiven pojem in vsakdo izmed kandidatov in diplomantov umetniških smeri ne more postati uspešen mednarodni umetnik. V resnici to doleti le peščico izbrancev, ki jim tako ali drugače uspe pridobiti naklonjenost poglavitnih akterjev umetnostnega sistema, predstavnikov ustanov, pomembnih kustosov in uveljavljenih kritikov.

Pri snovanju tovrstne razstave brez vsebinskega ali formalnega koncepta gre za nekakšen razstavni salon različnih umetnikov, katerih starostni ključ je izjemno arbitraren. Kljub temu da se umetnike razvršča v rubriko mladi nekje do dopolnjenega 35. leta starosti, je bil izbor Galerije sodobne umetnosti veliko bolj arbitraren in ni bil vezan zgolj na generacijski ključ, saj se številni umetniki odločijo za tovrstno kariero v kasnejših življenjskih obdobjih. To pomeni, da so v smislu staža še vedno mladi, v smislu let pa pač ne.

Kustosinja razstave in selektorica Irena Čerčnik skuša v uvodnem tekstu ličnega kataloga nakazati osnovne tendence mladih likovnih ustvarjalcev v najširšem pomenu te besede in ugotavlja, da je le-te skrajno težko definirati, saj poetike posameznikov kažejo številne obraze in odmeve globalnega umetnostnega prostora. Z razvojem hitrih komunikacijskih sredstev se mnogi namreč hitro izvijejo iz primeža značilne estetike in konceptov likovnih šol ali svojih mentorjev. Sodobna umetnost je tako dodobra utrdila pojem urbanosti in globalnosti, ki brišeta meje med različnimi kulturnimi prostori zemeljske oble.

Groba razdelitev na dva pola bi po prikazanem sodeč skorajda držala, seveda z različnimi vmesnimi stopnjami prehajanja. Prvi pol se ukvarja predvsem z raziskavo formalnih značilnosti posameznega umetniškega medija ali povezav med njimi. Drugi pol se ukvarja s širšimi družbenimi vprašanji skozi angažirane intervencije in komunikacijske akcije ter velikokrat postavlja samo formalno izvedbo projekta v drugi plan. Večina avtorjev pa spada v nedefinirani prostor nekje vmes, v iskanje ravnotežja med obema principoma. Tako morda še najbolj nazorno kažejo na številne možnosti za večplastno branje svojih del iz mnogoterih perspektiv.

Zaradi veličine projekta in številčnosti predstavljenih umetnikov nam ni uspelo podrobneje obdelati vseh, zato so po subjektivnem ključu izpostavljeni prav tisti, ki so zasluženo pomembni igralci na domači sceni in predstavljajo ključne, četudi minimalne premike v naravi umetniških projektov.

Nika Autor je na domačem prizorišču že večkrat opozorila nase z udarnimi, neposrednimi družbenokritično pogojenimi galerijskimi projekti, s katerimi opozarja na nepravičnosti v odnosu do obrobnih družbenih skupin in priseljencev. Njena kritika leti na razvejani in dogmatizirani sistem kapitalizma, proste trgovine ter militantnih segregacij, največkrat na rasni, religiozni ali socialno statusni osnovi. Tokratni projekt, naslovljen Artists, pomeni inovativno rešitev spajanja fotografije in slike, opremljene s konceptualno zasnovanimi komentarji, ki s svojo razlago ozadja omalovažujejo in hkrati povzdigujejo malega človeka. Kljub vztrajni poziciji umetnice, kjer vsebina na vrednostni lestvici prekriči formo, je avtorici uspelo igrivo soočiti kakovostno portretno fotografijo in stilizirane slikarske atribute upodobljencev, tekstovni pripisi pa se nehote približujejo dokumentarnim principom fotografije.

Uroš Weinberger na način tako imenovanega novomedijskega slikarstva povzema ustaljene podobe v kolektivnem spominu domačega kulturnega prostora in jih interpretira do narativne nerazpoznavnosti. Slikarski triptih In the Bubble se skozi spretno slikarsko tehniko poigrava z različnimi simboli iz zgodovine umetnosti in aktualnega življenja kot zaznavni spekter sodobnega človeka, zavedajočega se preteklosti, sedanjosti in deloma prihodnosti. Ponovno interpretirane podobe deklet s slike Franceta Kralja Podobe rodbinskih otrok postajajo zlovešče figure sodobnega, medijsko pogojenega nasilja. Potlačene in degradirane ikonografske podobe zgodnjega krščanstva v odnosu z vseprisotnimi sateliti sugerirajo banalnost sodobnega bivanja ter dvojnost med duhovnostjo in materializmom.

Med fotografskimi umetniki, ki dajejo največjo pomembnost formalni in tehnično dovršeni izpeljavi končnega izdelka, je predstavljen Matej Sitar z delčkom serije Pravljice. Ta izjemno produktivni avtor se po raznolikih projektih usmerja v polje perfekcionistične, skoraj izumetničene fotografije, ki se giblje med principom inscenirane in dokumentarne, hipne rabe medija ter postavlja vprašanja o njeni resnični naravi. Kot mnogokrat v polju sodobne fotografije je narativnost zamrznjenih podob nakazana skozi sosledje in vizualne sugestije, čeprav ni jasno definirana in pušča prostor različnim interpretacijam. Te niso odvisne zgolj od neposrednega pomena upodobljenega, pač pa tudi od načina izvedbe in vizualnega občutja, ki veje iz podob.

Večplastni in procesualni projekt Potepuške zgodbe na ogled postavlja Neja Tomšič. Njen koncept temelji na raziskavi položaja potepuških psov v posameznih kritičnih okoljih, ki ji sledi izvedba akcije v Budimpešti. Raziskava životarjenja potepuških kosmatincev kot stranskega produkta človeške nečimrnosti in egoizma obsega intervencijo v javni prostor z lepljenjem igrivih risb psičkov na posebne prostore v mestu. Otroško naivni motivi kužkov stopajo v strašljivo razmerje nasproti kruti realnosti degradiranih prostorov, kjer potepuhi bivajo. Dokumentacija akcije s srednje velikimi fotografijami slabe kakovosti pa morda vseeno potrebuje drugačen, elegantnejši način prezentacije.

Vprašanja o nenehnem recikliranju pomembnih momentov zgodovine umetnosti izpostavlja Metod Blejec z instalacijo Preteklost je mimo. Njegov ciničen komentar na reproduciranje preteklosti in vzpostavljanje sebe kot umetnika s pomočjo le-tega se nanaša na akcijo Triglav skupine OHO iz leta 1968. Kultni projekt velikih razsežnosti, institucionaliziran šele v kasnejših obdobjih, sta pozneje dvakrat rekonstruirali dve najuspešnejši skupini domače umetnostne scene – skupina IRWIN in trije Janezi Janše. Blejec je v prosotru postavil tri zanke vislic in tako poleg samega vprašanja o smiselnosti večnih predelav komentira tudi prikrito in tabuizirano samomorilsko naravo svojega naroda.

Robertina Šebjanič je tokrat ponovno predstavila videoinstalacijo Bubble, v kateri se glede na kontekst poigrava z raznolikimi možnostmi javnega prikaza. Osnovna shema minutnega, ponavljajočega se videodela ostaja razmerje med resničnim in iracionalnim ter odpira vprašanja meje naše čutne percepcije.

Na razstavi so zastopana tudi imena drugih mladih ustvarjalcev in njihovih del. To so pogojno rečeno prostorska slika Ane Čigon, konceptualna fotografija Maje Hodošček, naivne slike Simona Hudolina, zvočna instalacija Mete Kastelic, javna akcija Simona Macuha, digitalne fotografije Erika Mavriča, slikarske sestavljanke Katje Pal, dnevniške vizualne zgodbe Pile Rusjan, videodelo tandema Lilijana Mihajlović in Lucija Smodiš ter prihajajoči projekt kolektiva TRAK47, poimenovan Skulpture začasnosti, ki se bo odvijal 13. januarja prihodnjega leta.

Razstavo Premiera 17 si je izjemno priporočljivo brezplačno ogledati vse do 20. januarja 2009 v Galeriji sodobne umetnosti v Celju.




Razstava »Fotografija, ki je ni« v Mestni galeriji Piran, ki se je odprla minuli petek, je tretja v seriji kuriranih fotografskih razstav, ki jih oblikuje kustos Vasja Nagy [vasja nađi]. V letu 2006 se je posvetil tematsko-motivnemu sklopu del, ki obravnavajo odnos do intimnosti v sodobni fotografiji. Lani je zasnoval razstavo s preprostim naslovom »Fotografije«, ki je izpostavljala odnos med fizično realnostjo in iluzorno likovnostjo v fotografiji. Letos pa je k temu pristopil zelo radikalno in s povabilom skoraj petdeset umetnikov povzel več kot trideset let stara antiestetska, antiformalistična in antiart prizadevanja v fotografiji. Razstava se izmika formalističnem dojemanju te umetnosti, ker jo ta vztrajno opredeljuje kot polje mimetične umetnosti.

Nagy je z razstavami predstavil tri različne pristope k fotografskemu mediju. Prva razstava je bila pretežno dokumentarna oziroma mimetična. Druga je obravnavala fotografijo v smislu umetniških projektov in avtorskih pristopov v sodobni umetnosti. Slednja, o kateri bo govor danes, pa je presegla razmerje med realnostjo in iluzijo. Številne fotografije na razstavi se ukvarjajo s fotografijo zgolj posredno, pri njenem produciranju ne uporabljajo kamer ali pa jih z različnimi tehnološkimi postopki celo pretvarjajo v zvok, računalniške kode, čipe in tako naprej.

Povabljeni umetniki se pri svojem delu ukvarjajo z različnimi postopki negacij, uničevanja, naracij, kodiranja in humorja, da bi izrazili kompleksne ter tu in tam neizrekljive vsebine. Številnim avtorjem je to tudi uspelo. Med njimi naj posebej omenimo seveda instalacijo Vlaste Delimar z Jermanovo fotografijo, Ernsta Logarja s fotografiranjem javnih prostorov z omejenim dostopom, Ulayeve Polaroide, Praznino Hermesa Payrhuberja, txt kodo jpg-datoteke Dejana Habichta in najden posnetek Smile Tanje Lažetić iz kultnega filma Blowup.

Ob razstavi je izšel tudi teoretični list, na katerem se znajdejo prispevki Sylvie Grace Borda, Andraže Beguše, Ruth Horak in Vasje Nagyja. Mi pa smo se za oddajo Art-area o razstavi pogovarjali s kustosom Vasjo Nagyjem.

Intervju: Vasja Nagy


Komentarji
komentiraj >>