Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
TOTE KING: T.O.T.E. (Boa Records, 2008) (ponovitev 2. 1. '09 ob 00.30) (2764 bralcev)
Petek, 26. 12. 2008
Boris V.



V petkovi Tolpi se bomo posvetili tretji plosci sevillanskega raperja Tote Kinga
imenovani T.O.T.E. Izdana je bila novembra letos pri zalozbi BOA Records. (v celoti!)

* V tokratni Tolpi se vračamo k izvajalcu, ki smo ga kakšno leto nazaj že predstavili. Govora je o španskem raperju Tote Kingu iz južnega mesta Sevilla, ki je novembra izdal svojo že tretjo solo ploščo imenovano kar T.O.T.E. Plošča je, kot njegova prejšnja, izšla pri španski založbi Boa Records, po podatkih katere je že med prvimi desetimi najbolj prodajanimi glasbenimi izdelki v državi, kar samo poudarja dejstvo, da se je rap tudi v Španiji dodobra udomačil v mainstream glasbeni sceni.

Plata T.O.T.E. nam ponuja sedemnajst komadov brez kakršnihkoli skitov, introtov ali podobnih medmetov. Počasnega proizvajanja tekstov ob dejstvu, da je od leta 2004 izdal že tri plošče in bil velikokrat gost na ploščah drugih raperjev, Tote Kingu nikakor ne moremo očitati. Sedaj boste rekli, da mu očitno nekaj le lahko. Prav imate. Očitka sta lahko dva, oba pa letita na dva od najpomembnejših faktorjev, ki določajo vsako rap ploščo. Na besedila in beate, torej. Tretji faktor bi bil lahko flow, ampak o temu malce kasneje. Če smo na teh frekvencah lansko leto govorili, da Tote ni padel na zrelostnem izpitu ob izdaji svoje druge plošče, saj so se nam zdeli teksti in beati precej v duhu prve, pa lahko sedaj mirno rečemo, da tretji izdelek že nakazuje avtorjeve šibke točke.

Za začetek nekaj besed o besedilih. Ne da se izogniti občutku, da je avtorju bolj pomembno govoriti o sebi na tisti najbolj površinski ravni, kot o milijonih drugih stvareh, o katerih bi bilo vredno skladati rime. Neprestano se vleče isti motiv in sicer samohvala, še posebej o bojda izjemnem flowu. Ta je sicer kvaliteten, nikakor pa ne izstopa, kot bi avtor rad, da mislimo. Struktura rim nas tokrat pusti precej hladne in velikokrat se Tote posluži čisto povprečne sheme, kar vsekakor ne pritiče eni od večjih zvezd iberskega hiphopa. Po drugi strani je treba priznati, da je metrično na momente kar zanimiv, vsekakor pa skozi celo ploščo vsaj v tem pogledu zadovoljiv. Vseeno pa manjka nekaj tistega, kar bi nas pripravilo, da bi ob poslušanju rekli: »UOOU!«.

Teksti so, kot rečeno, bolj bledi kot ne, večinoma pa grejo takole: »Jest sem vendar Tote, kdo si pa ti? Mene poznajo, jest sem uspel z rapom« in tako dalje. Zdi se, kot da si je Tote postavil literarne kriterije nekje tam, kjer jih ima tudi povprečen starejši srednješolec. Skratka, veliko referenc na znane osebnosti iz športa in zabave, včasih pa tudi kakšen preblisk, ki bolj kot ne ostaja osamljen precej verzov.

Po glasbene podlage je šel Tote že drugič čez meje domače scene, tokrat še bolj kot prej, saj je na plošči kar nekaj beat-makerjev iz Združenih držav. Verjetno najbolj znan med njimi je Oh No, ki je produciral že za artiste, kot so De la soul, Krs-One, Madlib in Pete Rock. Domači muzikantje pa so recimo DJ Randy, Equisman ali trio iz Valencie Cookin' Soul. Kljub tej raznolikosti imen ostaja zvok precej enoten, kar v bistvu ni tako dobro, saj si je Tote za to ploščo očitno izbral bolj pompozen zvok, značilen za novodobni hiphop iz ZDA, torej nekaj med klubom, elektroniko in sampli iz sedemdesetih. Ostaja pa par kvalitetnih beatov za razmigat vratne mišice, kot recimo v komadih »Todo lo que quiero«, »Rebelde por defecto«, »No voy a estar allí« ali »Como en casa«.

Nova plošča Tote Kinga dokazuje, da je v rapu premalo tradicije kantavtorstva in preveč spogledovanja z množicami mlajših konzumentov te glasbe. Še posebej pa izpostavlja nerodno dejstvo, da ob vseh možnostih, ki jih ponuja povezovanje preko interneta, vseeno prevladuje ameriški zvok, namesto, da bi se prekooceanskim izvajalcem vsilil tisti evropski. Mogoče pa kaj takšnega sploh ne obstaja.

pripravil Boris Vasev



Komentarji
komentiraj >>