ŠTUDENTSKI OGENJ V LETOŠNJEM LETU

Z nemirom v srcih in še kod smo v letošnjem spomladanskem času čakali. In upali. S figami v žepih smo čakali na dogodek. Na tak dogodek, ki bo dal vedeti, da študentski maj po štiridesetih letih ni pozabljen in dal vedeti, da študentska mineštra vre, ponekod pa se začenja smoditi.

V duhu celoletnih bilanc in inventurnih pregledov poglejmo, kaj bodo pri predmetu Kronologija študentskih uporov dejali za leto 2008. Ne, tega predmeta gotovo še nekaj časa ne bo. Sploh na kaki novi fakulteti ali univerzi.

Zgodnjo pomlad so marca zaorali španski študirajoči kolegi. Stična točka gibanja je bila - kakšno presenečenje! - bolonjski proces v visokošolskem prostoru. In ne, niso se zbrali v navdušenju nad omenjenimi reformami izobraževanja. Med drugim jih je skrbelo - in jih še vedno - da bodo z uvedbo sprememb banke bogatejše za številne velikodušne ponudbe kreditiranja študijev. V Barceloni in Sevilli so uspeli mobilizirati 13 tisoč ljudi. Da mislijo resno, so dokazali tudi z okupacijo prostorov. Več kot 200 študentov se je za tri tedne zaklenilo v madridsko filozofsko fakulteto in pripravljalo teren za demonstracije 9. maja.

Skupno točko B kot Bolonja so si Španci v tistem času delili z našimi hrvaškimi kolegi, ki so zarobantili v začetku maja. Tudi tu niso ploskali od navdušenja nad čedalje manjšo finančno dostopnostjo študija in uvajanjem sprememb, kjer profesorji in študentje ne sodelujejo.

V spomladanskem času je vrelo tudi na Otoku. Okoli 350 študentov Univerze v Manchestru je okupiralo eno izmed stavb v njihovem kampusu. Policija jih je skušala zaustaviti, a je študente vnema popeljala mimo blokad. Njihovo nezadovoljstvo je navrglo samozvani »februarski dokument«. Kdo ve, morda bo to čez sto ali petsto let ekvivalent majniški deklaraciji. Angleški kolegi so opozorili na prežetost visokošolskega prostora in sistema s tem grdim neoliberalizmom. Torej - nočemo biznisa v šolah!

Sočasno z vstopom v novo študijsko leto se je revolucionarna vročica spet dvignila. Najbolj vroče je bilo koprskim študentom in profesorjem, ki so jasno in glasno zahtevali ureditev problematike glede univerzitetnih prostorov. Tudi s pomočjo protestnih sprehodov so dali vedeti, da se trije milijoni dolgá pri obnovi stavb ne bodo poravnali na račun kvalitete študija. Ali se je to koga resnično dotaknilo, pa bomo izvedeli kmalu, ko se bo iztekel rok odloga prodaje univerzitetnih prostorčičev. Akcije so bile deležne podpore tudi ostalega slovenskega študenteraja.

»Dovolj zajebancije« so rekli tudi italijanski kolegi, ki so se s številnimi in množičnimi demonstracijami skozi ves jesenski čas uprli vladnim predlogom o ureditvi visokošolskega sistema. V osnovi se za reformo odločimo, da bi sistem spremenili na boljše. Italijanski politiki pa so se tega lotili s predlogi, ki bi zaprli številne izobraževalne ustanove vzporedno z odpuščanjem zaposlenih v teh ustanovah. Študentje se še naprej pritožujejo. Ali so pritožbe uspešne? Zaenkrat kaže, da bo zadnjo rekel Silvio.

Taisti je imel najbrž prste vmes tudi pri predlogih, ki so na noge postavili slovenske dijake v Trstu. Ti so se uprli nepravični manjšinski politiki, ki bi njihovemu izobraževalnemu sistemu precej zategnila pas. Kje smo že to slišali?

5. november 2008 bo datacija, ki jo bodo morale prihodnje generacije zdrdrati sredi noči. Na ta dan je študentska populacija našega planeta v različnih državah želela opozoriti na komercializacijo šolskih prostorov in na to, da so ti čedalje bolj podrejeni profitu in privatizacijskim procesom. V boju proti omenjenemu sranju so na primer v Liberiji študente podprli njihovi profesorji ter številni »navadni« ljudje. O vročici z zagrebških ulic na isti dan smo poročali v najbolj vročih trenutkih, glasni so bili še v večih nemških mestih. O podobni petonovembrski vnemi so poročali še iz Bangaldeša, Kanade, Združenih držav, Avstrije, Argentine, Bolgarije, Anglije, Srbije, Turčije, Egipta, Nizozemske, Francije in Irske. Ker ste vmes pol že pozabili, ne bomo naštevali dalje. Začuda, tudi na vseh teh koncih so rekli »no komercializejšn in eđukejšn«.

Le nekaj dni kasneje so se na ulice podali nemški šolniki. Protesti proti bednemu stanju v šolstvu so višek dosegli z zasedbo Humboldtske univerze, kjer so se polastili mikrofona in v tercah zapeli: »A, Anti, Antikapitalista.«

Sledeč toku smo že pri Grčiji, kjer se nepojenjajočih shodov v zadnjih časih udeležuje precejšen delež mladih šolajočih se in njihovih profesorjev. Lahko bi rekli, da se še vedno kujajo zaradi predlaganih reform iz prejšnjega leta. Ne boste verjeli, a tudi te so bile speljane v smer podpore privatnim univerzam. Kakopak na račun javnih. Tokrat se je kreativnost grških študentov pokazala v pozivu nadaljevanju državljanske nepokorščine z izobešenimi transparenti na, kje pa drugje, Akropoli. Med drugim so nevsiljivo predlagali solidarnostni protest po Evropi.

Resno so jih vzeli v Španiji, kjer zmanjšane temperature niso pripomogle k zimskemu spanju študentske populacije. Ta je spet na nogah. Ponovno zavoljo že opevanega bolonjskega preporoda visokošolskega izobraževanja. Med drugim še vedno niso ponotranjili ideje o financiranju študija s strani posameznih podjetij. Španci so se lotili okupiranja stavb, na novo pa so poizkusili z blokiranjem javnega prometa. S tem opozarjajo na problem, s katerim se soočajo tudi slovenski študentje, ki že slalomirajo po bolonjskih vijugah. Zaradi čedalje večjega preverjanja prisotnosti na predavanjih ter zaradi naraščajočih študijskih obveznosti ni časa za delo, ki omogoča preživetje, in posledično študij.

Glede na to, da počitniško pravljični čas z vsemi svojimi lučkami in bučkami ne pripomore k umiritvi strasti, lahko rečemo le: To be continued. To be continued in 2009.

Bolj protestno kot praznično razpoložena je bila Julija Somrak.