V torek bo v Novih pisarijah predstavljena monografija umetnika in fotografa DK z naslovom Prehajanja k modernim skrbem
V pustoti izdajanja fotografskih in v splošnem umetniških monografij na Slovenskem sta se po dolgem času spet našla pobuda in entuziazem za stvaritev razkošne knjige o umetniku, ki se skriva pod psevdonimom oziroma inicialkami DK. Mestna galerija Ljubljana in Stripcore sta v koprodukciji vzporedno realizirala pregledno razstavo tega ustvarjalca, ki je potekala v okviru ljubljanskega festivala Mesec Fotografije, in obenem knjižno izdajo z bogatimi reprodukcijami ter spremnimi teksti Aleksandra Bassina, Marine Gržinić in Adele Eisenstein.
DK oziroma Damjan Kocjančič je umetnik in fotograf, ki se udejstvuje na tako imenovani ljubljanski alternativni sceni, je njen dokumentarist in občasni performer. Je tisti fotograf, ki je upodobil Metelkovce v slavnih klasičnih fotografskih portretih. Te podobe so do nedavnega krasile ograjo, ki loči ulico od tega tako imenovanega avtonomnega območja.
Svojo fotografsko izobrazbo je DK pridobival na akademijah v Münchnu in Kölnu, deloval pa je vseskozi večinoma iz Ljubljane. Kljub referencam in renomeju na lokalni sceni je izredno presenetljivo slišati, da ima avtor, ki se je komaj izvil iz definicije mladega umetnika in bi ga pri njegovih 38 letih lahko kvečjemu umestili v srednjo generacijo likovnih ustvarjalcev, veliko pregledno razstavo. Ta obdeluje velik del njegove dosedanje produkcije, pri kateri je izjemno selektiven in nekako perfekcionističen.
DK v zadnjih letih ni bil pretirano aktiven v segmentu produciranja avtorskih projektov in njihovega razstavljanja, saj vse od leta 2003 in serije Trn, ki je izšla tudi v katalogu, ni objavil nobenega novega ciklusa. A vendar ima DK veliko skritih adutov, kar je spretno dokazal z razstavo, na kateri je v zanimivem vsebinskem in vizualnem ritmu predstavil mnoštvo svojih del, ki datirajo nekje od leta 1990 dalje.
Knjiga Prehajanja k sodobnim skrbem je dejansko katalog pričujoče razstave, saj vsebuje le malenkost več fotografskih podob, kakor jih je publika lahko našla v prostorih Mestne galerije. Razvrščene so tako, da si sledijo po posameznih serijah, in so pregledno opremljene s podatki, ki parcialne podobe razvrščajo v smiselne konceptualne celote. Knjiga predstavlja umetniški svet DK-ja, ki je sestavljen iz mnogih poglavij razmišljanja in komentiranja sodobnega sveta in obenem umetnosti kot njegovega integralnega dela.
DK skozi zamrznjene podobe razmišlja o neizmernih vprašanjih pomena bivanja, se odziva na vplive globalizacije, izjavlja neposredno kritiko in obenem svoj subjektivni pogled na določene dogodke, bodisi velike zgodbe, ki pišejo zgodovino, bodisi na videz brezpomenske majhne, nevidne dogodke. Delo Prehajanja k modernim skrbem bi lahko bilo nekakšen poetični in konceptualni skupni imenovalec celotne dosedanje kariere tega umetnika, čeprav se njegova izraznost ozira v mnoge smeri, ki v določenih segmentih presegajo zgolj fotografsko polje.
Predvsem je treba omeniti, da mnoga dela in projekte DK ustvarja izven tako imenovanih fotografskih ciklusov, ki po navadi služijo kot enota posameznega projekta v kontekstu sodobne avtorske fotografije. Posamezne fotografije tako v dokaj neposredni luči obravnavajo avtorjeve intenzivne, a subtilne vizualne komentarje trenutnega časa. Spet druga dela zgolj dajejo takšen vtis, a se kasneje povežejo v dolgoročne in kontinuirane serije. Med njimi se najdejo takšne, ki so nedokončane in v procesu že slabih 20 let, čeprav so po kvantiteti šele na začetku.
Skoraj vsi njegovi projekti tako trajajo daljši čas, se dopolnjujejo z različnim časovnim zamikom in se postopoma polnijo z aktualno vsebino. Verjetno bi vsaka, tudi na videz zaključena skupina fotografskih podob in ciklus, povezan v celoto z različnimi skupnimi imenovalci, lahko dobila smiselno nadaljevanje v nekem drugem družbenem momentu in ustvarjalnem zagonu.
Tako se kot samostojno delo predstavlja podoba z naslovom Wishes, ki je na razstavi s svojimi neizmernimi dimenzijami dosegla močan vizualni učinek ter obenem najavlja izrazito poudarjeno mračnjaško ikonografijo avtorja. Kot drugi nazorni primer služi diptih Človek, kjer sta upodobljena moški in ženska v naravni velikosti, pa portreti pesnika Toneta Škerjanca, ki so bili uporabljeni tudi za plakatno kampanjo projekta uglasbitve njegove poezije v družbi Janija Mujića, naslovljenega Lovljenje ritma. Vse našteto se seveda opredmeti v klasični, črno-beli fotografski tehniki.
DK skozi razstavo in monografijo predstavlja tudi mnoge serije, ki so bile do sedaj širši javnosti bolj ali manj nepoznane ali so bile predstavljene zgolj parcialno. To so raznoliki, dolgotrajni zapisi delovanja in opažanja umetnika, ki se ozirajo tako v polje dokumentarne fotografije kot njenega povsem avtorskega pristopa. Tu so formalno odlični, povsem obrtniški fotografski portreti Metelkovcev in serija avtorjevih prijateljev, znancev ali zgolj ključnih akterjev neke kulturniške scene. Tu je dokumentarno pogojena serija Trn, ki v moralno mejni luči voajersko lovi podobe onemoglih žurerjev ljubljanske Metelkove v zgodnjih jutranjih urah.
V bolj likovne vode se podaja v serijah The Animal, The Silent, The War, The Walkabouts in z nadaljevanjem še nenaslovljenega projekta, ki vključuje dve najnovejši fotografiji The Big Sleep in The Big Break. Prav slednji se gibljeta v smeri nove izraznosti avtorja, v predrugačenem polju fotografije, ki uporablja tehnično in konceptualno manipulacijo za dosego svojega končnega cilja. V teh podobah gre za principe tako imenovane inscenirane estetike v fotografiji, ki na nekdaj teatralen − ali dandanes bolje − filmski način gradi in ustvarja zgodbo s pomočjo igre, scenografije in umetelnega ustvarjanja vzdušja.
V uvodnem tekstu Aleksander Bassin zelo študijsko opredeli in interpretira različne faze delovanja DK. V lastne premisleke vpleta izseke razgovorov z umetnikom, ki so nastajali ob pripravi razstave in knjige. Interpretacija, vsebinska razmestitev in konceptualna predstavitev produkcije DK je na tem mestu izredno dobrodošla, če ne celo nujna, saj je njegov likovni jezik kompleksen in zavit v tančice simbolov.
Tako označi sleherno delo umetnika kot nepreklicno avratično, ne glede na motivno komponento širokega spektra njegovega opusa, kot posledico trdno izdelanega odnosa do izbranega motiva. Označi ga kot upodobljevalca vsakodnevne surove realnosti, še zlasti tistih vsebin, ki obravnavajo posamične in skupne identitete hkrati.
Realnost se odločno odraža v seriji Trn iz leta 2003, ki ovekoveča omamljene in obnemogle potrošnike nočnega življenja, večinoma iz klubov Metelkova mesta. Objekti in subjekti fotografij so malce moralistično označeni kot podobe mladostne brezciljnosti, zasvojenosti in pobega v svet psihične osame. Na drug strani so to podobe običajnih ljudi v posebnem psihofizičnem stanju, sporne zaradi večne dileme o etičnosti tovrstnih fotografij. Prav tako so to pristni dokumenti neke podzemne scene, kultnih beznic na obrobju Metelkove, ki lahko odlično korespondirajo s podobami opijanjene uporniške mladine iz časa Diska Študent, le da so v primeru slednjega privzele povsem drugačen kontekst.
Črno bela serija The Animal postavlja vprašanja človekove morale in sebičnosti, izginjajočega življenjskega prostora preostalih bitij planeta in posledično ekologije. Podobe različnih živali v posebnih trenutkih spletajo široko paleto eksistenčnih vprašanj človeštva s slabim zgodovinskim spominom in izjemno kratkovidnostjo gledanja v prihodnost.
Serija Lice se je sprva podala v portretiranje izbranih protagonistov Metelkove in se nato razširile na mnoge umetnike, glasbenike, kulturne delavce ali preprosto prijatelje. Po besedah avtorja portreti predstavljajo sodobne urbane pirate. Ustvarjeni so v izdelanem slogu kontrasta med svetlobo in senco, belino in črnino. Zaradi narave alternativnega centra Metelkova mesto, ki je izrazito prehodna in kolektivna, bi bilo k projektu smiselno pristopiti objektivneje in vključiti mednje tudi portrete pripadnikov kasnejših generacij, ki so do današnjih dni prevzeli velik del dogajanja tega prostora.
Ena bolj poetičnih, formalno izvirnejših in konceptualno nazornejših v opusu DK je vsekakor serija The War, ki z veliko mero prikrite srhljivosti orisuje premnoge bizarnosti in grozote sodobnih vojn. Motivi se obračajo k navidez nepomembnim detajlom, stranskim učinkom oboroženih spopadov, ki ponujajo širši pogled na to večno šibko točko človeštva. Na kratko je obdelana tudi serija Silence, ki se preko bežnih silhuet približuje popolni abstrakciji, izhajajoči iz realnega sveta. Odklon od opusa umetnika pomeni tudi zaradi svoje izrazite barvitosti in nakazane nadrealnosti zabeleženih svetov.
Najnovejši deli The Big Sleep in The Big Break avtor poveže s svojo starejšo instalacijo The Big Wait, ki pomenljivo nakazuje njegov kritični odnos do kolektivne identitete, pri čemer operira z mnogimi simboli in njihovimi svojstvenimi interpretacijami. Novejši deli v tem kontekstu pomenita nadaljevanje v iskanju iskrivih motivov družbene stupidnosti in ne zavedanja samega sebe. Inscenirani in manipulirani podobi pa obenem nekako nakazujeta nove izrazne težnje avtorja, ki tako postaja glavni scenograf motivov svojih fotografij.
Drugi tekst je nastal izpod rok Marine Gržinić, ki ubira poti umeščanja DK v kontekst zgodovine in teorije umetnosti. Umetnika zelo afirmativno označuje kot tistega fotografa, ki je iz svojega medija uspel izluščiti njeno dušo in obenem zavrniti vse žanrske definicije, ki pritičejo fotografiji. Zadnji tekst, delo Adele Eisenstein, se podaja v izjemno poetično, skorajda impresivno interpretacijo umetnika in njegovega dela ter tako pomeni predvsem zanimivo in dosledno dekoracijo celote tega razkošnega knjižnega projekta.
Čeprav pomenijo spremljevalni teksti odlično pomagalo pri vpogledu in raziskovanju likovne poetike umetnika, so nekatere formulacije in vrednotenja vseeno malce pretirana. Spremni teksti sicer vselej zahtevajo afirmativne in promocijske dikcije, vendar je v poveličevanju umetnika vselej zdravo ohraniti težko določeno mero zmernosti.
DK je tako označen kot umetnik, ki je v svojem dokaj majhnem opusu uspel združiti vse poglavitne značilnosti fotografije, jo povezati v širši kontekst sodobne umetnosti, ter na drugi strani obdelati vse poglavitne momente sodobnega sveta. Umetnik se tako sledeč tekstom v mnogih komponentah dela razlikuje od svojih sodobnikov, saj združuje značilnosti mnogoterih praks v svojstveno celoto. DK od medija fotografije zahteva njeno dušo ter ves svet, ki ga fotografija predstavlja. DK je fotografiji izboril estetsko neodvisnost, ki se je povsem izgubila v sofisticiranih digitalnih intervencijah in namesto žanrske razdrobljenosti umešča fotografijo povsod.
Ob tem ne gre zanikati mnogih od naštetih karakteristik, vendar velja dodati, da so ob širšem pogledu na živahno dogajanje v polju sodobne fotografije tovrstne lastnosti prisotne v produkciji marsikaterega, tudi domačega ustvarjalca.
Na žalost si tovrstno produkcijo tako razstave kot monografije zaradi neurejenega sistema financiranja umetnostne produkcije lahko privošči le redko kateri umetnik, zlasti na področju fotografije, ki nima izdatnejše stalne podpore nobene izmed javnih ustanov. V tem kontekstu je potrebno predvsem čestitati avtorju, da je uspel v tem prostoru ne ozirajoč se na slabo stanje pridobiti dovolj podpore za tovrstni projekt. Prehajanja k modernim skrbem je tako avtorjev vpis v trajnejšo zgodovino umetnosti, ki vse preveč pogosto pozablja pomembne akterje nekega prostora in časa.
Knjigo je prebiral in pregledoval Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>