Ponedeljek, 5. 1. 2009
bruc
Brane Škerjanc recenzira tretjo ploščo r'n'r umazancev in sluzavcev hkrati Lords Of Altamont z Michealom Davisom iz legendarnih MC 5 v sedlu ... (v celoti!)
* Lords of Altamont imajo svojo bazo delovanja v Los Angelesu. V naših krajih smo jih zadnja leta neupravičeno kar nekoliko spregledali ob poplavi številnih podobnih garažno rockovskih izdaj. V tokratni Tolpi bumov jim popravljamo krivico, saj je »The Altamont Sin« že njihov tretji in poleg vsega tudi presenetljivo nadpovprečen album.
Svoj zanimiv prvenec z naslovom »To Hell With The Lords of Altamont« je zanimiva peterica objavila že pred dobrimi štirimi leti za takrat še aktivno založbo Sympathy For The Record Industry. Še lepše so svoj obstoj zaokrožili s svojim drugim albumom »Lords Have Mercy«, ki je izšel pri založbi Gearhead leta 2005. Verjetno že veste, kam pes taco moli. Tudi Lords of Altamont so namreč s svojim konceptom močno usmerjeni v glasbene tokove, ki se bolj ali manj primerno navezujejo na rohneča motorna kolesa. Če bi jih označili kot »bikerski« bend, ne bi veliko zgrešili, čeprav se morda to sprva sliši nekoliko preveč bizarno in neutemeljeno, sploh za slovenske motoristične loge, kjer »bikerji« preizkušeno poslušajo vse kaj drugačne kitarske godbe kot si jo bomo privoščili nocoj. Že naslovi skladb na tretjem albumu Lords of Altamont, kot so na primer »Going Nowhere Fast«, »Gods & Monsters« ali »Lightning Strikes« pa nas spominjajo na divje motoristične izkušnje po prostranih kalifornijskih cestah. Tudi ovitek albuma nas opozarja na motoristično temo, saj se baha z mogočnim motorjem v velikem planu in z dolgonogo voznico le-tega, ki je usmerjena proti skupini »bikerjev« na rdečem ozadju. Konec koncev tudi ime benda apelira na tragične dogodke, ki so se zgodili na Altamont Music Festivalu, 6. decembra 1969, ko so »Stonesi« organizirali razvpiti brezplačni festivalski glasbeni dogodek, na katerem so odigrali ključno vlogo, ki se je na koncu zaradi smrti temnopoltega mladca prelevila v skoraj škandalozno tragedijo.
Vendar so Lords of Altamont - v nasprotju s pretencioznimi Rolling Stones - zasedba, ki garažni rock in punk iz šestdesetih let uspešno preoblikuje v sodobno različico drvečega garažnega rock'n'rolla. Bend sestavljajo člani zanimivih zasedb, kot sta bili v preteklosti The Bomboras in The Fuzztones, pri vsem tem pa po blišču izstopa predvsem basist, ki je svoje čase blestel nikjer drugje kot pri legendarnih »MC5«. Ja, Michael Davis je v spremnem tekstu k drugemu albumu »Lordsov« zapisal, da mu je še v posebno čast, ker je povezan s to talentirano uporniško enoto, ki opominja na zlato obdobje resnične rock godbe, na zadnje obdobje tistega pravega, resničnega sloga« … sploh pa je ponosen, ker ga »Lordsi« gojijo v sodobnem času. Poleg slavnega basista Michaela Davisa v bendu ključno vlogo odigra Jake 'The Preacher' Cavaliere s svojim značilnim garažno rockovskim prodornim vokalom in številnimi zanimivimi vpadi, ki jih spretno razpleta na svojih orglah. Kitarista sta Johnny 'Stiggs' DeVilla in Shawn 'Sonić Medina, ki povsem korektno opravljata svoj strunarski posel. Pri svojem početju sta nevsiljiva in minimalistično garažno rockovsko dopolnjujoča. Bobnar Max 'Sicko' Edison zna biti s svojimi ritmičnimi kombinacijami na trenutke izjemno sodoben; za garažno rockovski, punk rockovski bend celo nekoliko presenetljivo aktualen in izredno dinamično raznovrsten. Klasične garažno rockovske skladbe so zaokrožene z izstopajočimi vložki orglic in značilnimi spremljevalnimi vzkliki sodelujočih glasbenikov. Celotna godba deluje izjemno enostavno in nevsiljivo. Skladbe gredo hitro v ušesa, toda ne v tistem značilnem pop melodično »posladkanem« kontekstu, temveč nasprotno, v ostrejšem, naoljenem rockovskem nepretencioznem iskanju resničnega odnosa do sveta. No, priznati je treba, da gre v tem primeru na srečo zgolj za iskanje in ne za odkrivanje resnice. Album je povsem primeren za spremljavo ob neobremenjenem vozarjenju križem in počez po slovenskih gričih in dolinah.
Torej lahko ugotovimo, da vendarle »The Altamont Sin« ni kakšna novodobna rockovska inovacija, ki bi se napajala na poljih izvirnosti, saj se v nekaterih skladbah močno čuti vpliv bogate razvejane garažno rockovske in punk rockovske zgodovine, vendar nas kljub vsemu organski zvok celotne zasedbe navdaja z obilo mero svežine. Neobremenjen pristop in zaključen, trden koncept benda nas navdajata z občutki odobravanja.
Spoštljiva redefinicija rockovske zgodovine je na albumu »The Altamont Sin« opravljena korektno in sproščeno. Tudi preizkušeno posvetilo kultnim The Stooges na albumu ne izostane, kar potrjuje skladba »Living Hell«, ki ni nič drugega kot samosvoja reinterpretacija kultne skladbe »1969«. Prav tako ob koncu albuma ne izostane posvetilo Rokyju Ericksonu, in sicer s skladbo »Don't Slander Me«. Prav zaradi svoje nevsiljivosti in nepretencioznosti so Lords of Altamont z lanskoletnim garažno rockovskim albumom prijetno presenetili in na trenutke zaključen žanrski krog navdali z nekaterimi presežnimi trenutki odstopanja od premišljenih, a nenačrtovanih »bikerskih« cestnih odklopov.
pripravil Brane Škerjanc
Komentarji
komentiraj >>