Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Belgrade Noise Society!!! (3378 bralcev)
Nedelja, 11. 1. 2009
goran



Goran Kompoš se bo spustil v hrupna sozvočja beograjskega kolektiva Belgrade Noise Society ... (v celoti!)

 

Na krajšo turnejo v podalpje je ponovno prispela beograjska zasedba Belgrade Noise Society. Nekoliko drugačna formacija kot smo jo videli ob njihovem zadnjem obisku je odraz ideje, ki jo je kolektiv zapisal že v svoj statut. Gre za nekakšen prehoden oziroma odprt krožek podobno mislečih ljudi različnih umetniških ozadij s težnjo po eksperimentiranju. Najpogosteje se izražajo skozi glasbo in video, število članov pa ni omejeno. Pomembno je le, da ima vsak sodelujoči v danem trenutku neko vizijo svoje funkcije znotraj kolektiva. Tokrat so se na odru bolj prazne kot polne Menze pri koritu pojavili kitarista Woo in Ivan Čoknjević, basist Miloš Pajagić in bobnar Dušan Damjanović. Torej postava, ki je vsled manjka klaviatur in saksofona obetala nekoliko trši, rockovsko obarvan koncert.

 

Tisti, ki Belgrade Noise Society še nismo imeli priložnosti videti, kolektiv poznamo predvsem skozi ustanovnega člana kitarista Woo-ja, ki je pri nas že zabeležil nekaj odmevnih solističnih koncertov. Pred slabima dvema letoma je denimo nastopil v vlogi predvozača samemu Fenneszu, nase pa je opomnil tudi s ploščkom ‘Mobi Rock’, ki so mu ga založili pri domači, eksperimentom naklonjeni založbi Rx:Tx. Na njem se je lotil zanimivega kitarskega eksperimentiranja posebnega predvsem po tem, da se je za razliko od sodobnih smernic, ki v tovrstni izraznosti narekujejo digitalno procesiranje kitarskega zvoka, Woo tega početja lotil z analognimi pripomočki. Preko strun svoje kitare je prevedel različne efekte in signale mobitelov ter podobnih zvočil, in povil zanimiv album, ki je svoj prostor iskal v polju ambientalnih muzik. To izraznost, ki jo je v lanskem letu razširil z novim ploščkom, pa smo slišali tudi v uvodu petkovega koncerta.

 

Najprej sta namreč na oder stopila le kitarista Woo in Ivan Čoknjević. Slednji je v strune vpel predvsem kozmično nizanje hrupno-ambientalnih linij, ki jih je večkrat krojil tudi z lokanjem, Woo pa je v svojem slogu po strunah sprožal signale iz različnih elektronskih pripravic in kitarskih efektov. Teksturno bogato zvočnost sta kakšnih dvajset minut zamaknjeno stopnjevala vse do intenzivnih hrupnih izbruhov, ki so na oder priklicali še basista Pajagića in bobnarja Damjanovića. Sprva so krenili v nekakšno manj pocukrano, bolj hrupno notwistovsko poetiko, tej pa so sledili energični hrupno-rockovski kosi, za katere najbrž ne bi sodili napak, če bi rekli, da so se v nekem segmentu napajali celo iz estetike hardcora. Nekje ob polovici koncerta je četverica krenila v kraut in space rockovska prebiranja. Med tem, ko sta kitarista nizala razmeroma stereotipne, sanjave, psihedelične zvočne pejsaže, je ritem dvojec posegal po vsebinah, ki jih v tovrstnih muzikah običajno ne slišimo. Najpogosteje sta se znašla v zanimivih groovih razpetih nekje med lahkotnejšo jazzovsko, hip hop ter boben in bas ritmiko. Za najuspešnejšega se je izkazal zadnji kos v rednem delu, v katerem sta basist in bobnar s poudarkom na repetitivnosti postavila ogrodje okoli katerega sta Woo in Čoknjevič ovijala zamaknjene, zeljarsko navdahnjene kitarske plasti. V zaključku so skozi skupinsko hrupno vznesenost uspešno postavili vrhunec, ki je v publiki vzbudil apetite po dodatku.

Tega so vidno razpoloženi muzičarji tudi servirali. Po izvrstnem zaključku rednega dela, izbira umirjenega bisa sicer ni bila najbolj posrečena, vendar pa je v dveh urah intenzivnega preigravanja najbrž težko obdržati enak, visok nivo koncentracije in inspiracije. Pohvale si zasluži predvsem dinamičen scenosled, pa tudi njihov raziskovalni pristop, saj si znotraj sicer strukturiranih skladb, puščajo veliko prostora tudi za improvizacijo. Morda bi si lahko privoščili le še kakšn nenavaden (ne)harmoničen vložek več. Gledano v celoti so Belgrade Noise Society postregli zanimivo lekcijo iz urbane zvočnosti Beograda, kamor predvsem skozi živahno koncertno sceno, redno pronicajo vplivi aktualnih, zanimivih muzik iz zahoda pa tudi nekaterih drugih zvočno zanimivih prostorov.

V Menzi pri koritu se minuli petek dve uri ni dolgočasil Goran Kompoš.



Komentarji
komentiraj >>

Re: Belgrade Noise Society!!!
Čkonjević [27/01/2009]

Nije Čoknjević... već Čkonjević :)
odgovori >>