Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
200 let rojstva Pierra-Josepha Proudhona (3985 bralcev)
Četrtek, 15. 1. 2009
Barbara D



Te dni mineva 200 let od rojstva Pierra-Josepha Proudhona. Prvega samodeklariranega anarhista in utemeljitelja teoretičnega anarhizma z ogromnim vplivom, segajočim od Pariške komune pa do maja '68. Proudhonovo ime običajno nastopa ob boku z Mihailom Bakuninom in Petrom Kropotkinom, še dvema klasikoma anarhizma. Vendar pa Pierru znotraj anarhističnih krogov nekako pripada vloga zamolčanega, utajenega očeta.
»Kakšno obliko vlade bomo imeli najraje? –Eh, vi že lahko sprašujete, vi ste republikanec. -Republikanec že, toda to ničesar ne določa. Res publica, to je javna stvar; toda kdorkoli hoče javno stvar, lahko obvelja za republikanca. -No, dobro; ste torej demokrat? -Ne. -Kaj takega! Pa ne, da ste monarhist? -Ne. -Konstituant? -Bog obvaruj!

-Torej ste vsekakor aristokrat? -Nikakor ne. -Ste potemtakem za mešano vlado? -Še manj! -Pa kaj ste tedaj? -Anarhist sem. –Ah, razumem: satiro se greste;to gre na naslov vlade. -Na noben način. Poskušajte razumeti mojo odločitev kot resno in zelo premišljeno; čeprav sem velik prijatelj reda, sem anarhist v vsej moči besede. Poslušajte me.«

Pravkar prebrani citat je seveda slavni odlomek iz Proudhonovega dela Kaj je lastnina? iz leta 1840. Delo, ki je s še boj famoznim geslom 'lastnina je tatvina' vplivalo na mladega Marxa in njegov zagovor ukinitve privatne lastnine. Pravzaprav, če smo zvesti Marxovim kasnejšim besedam, ga je bolj prepričal Proudhonov direkten in drzen način spoprijemanja s tematiko. Stil, ki je stare vsebine obravnaval z revolucionarno resnobnostjo.

Pod vtisom omenjenega dela je Marx Proudhona kontaktiral in razvilo se je prijateljstvo polno plodnih debat in polemik, ki pa se je prav na hitro končalo. Na Proudhonovo tretje delo Filozofija bede se je namreč Marx ostro odzval z Bedo filozofije. V njej je skušal pokazati na Proudhonovo nerazumevanje politične ekonomije in metode znanstvene dialektike. Obtožbe malomeščanstva in naivnega preroštva, ki naj bi škodovalo delavskemu razredu in ohranjanjalo buržazno vladavino, so končale nekajletno prijateljevanje.

Drama razhoda prijateljev se je odvrtela okoli vprašanj zgodovinskega napredka in revolucioniranja družbene realnosti. Na eni strani je Proudhon zavračal vsakršno, predvsem pa državno avtoriteto in se osredotočal na ekonomsko samostojnost delavcev skozi samoupravljanje. Med drugim si tudi ni prizadeval za ukinitev privatne lastnine, temveč le za njeno omejevanje.

Na drugi strani pa je Marx poudarjal, da sta politična in ekonomska sfera zgolj izraz produkcijskih odnosov zgodovinskega trenutka. Zato naj bi bilo pomembneje revolucionirati produkcijske odnose, ki bodo avtomatično prinesli spremembo državne avtoritete. Ta osebna drama je tako nekakšen koncentrat sporov med anarhisti in marksisti, ki so še vedno aktualni.

O omenjenih družbenoteoretskih in političnopraktičnih razhajanjih pa je danes govora, da vas opomnimo na 200-letnico rojstva Pierra-Josepha Proudhona. Prvega samodeklariranega anarhista in utemeljitelja teoretičnega anarhizma z ogromnim vplivom, segajočim od Pariške komune pa do maja '68. Proudhonovo ime običajno nastopa ob boku z Mihailom Bakuninom in Petrom Kropotkinom. Vendar mu tudi znotraj anarhističnih krogov nekako pripada vloga zamolčanega, utajenega očeta.

Racionalizirajoči odgovori anarhistov, zakaj je temu tako, ponavadi merijo na njegovo parlamentarno udejstvanje, kasnejše deklariranje za federalista ter na zaznaven rasizem, antisemitizem in seksizem njegovih tekstov. Kljub vsesplošno ponotranjeni politični korektnosti delujejo našteti očitki nekoliko prekratki. Če se ponovno opremo na Proudhonovega sodobnika in kratkotrajnega prijatelja, je najmanj kar lahko rečemo, da tudi marsikateri Marxov tekst kar prekipeva od vulgarizmov. Pa zato še ne gre pomesti z njegovimi teoretskimi in praktičnimi doprinosi.

Druga serija razlogov za zapostavljanje tega klasika anarhizma izpostavlja Proudhonovo neatraktivnost in teoretsko nedodelanost. Sodobnejših refleksij anarhističnih praks ipd. danes vendarle ne primankuje. Vseeno pa večina le-teh dolguje vsaj svoja izhodišča Proudhonovemu povezovanju anarhije in reda. Brezvladna družba, tj. družba brez suverena, zanj ne pomeni kaosa, saj je utemeljena na medsebojnem dogovoru. Hkrati pa je brezvladje pravzaprav edini način resnične realiziacije enakosti, svobode in pravičnosti. To idejo povzema slovita parola 'anarchy is order'.

Četudi se strinjamo, da so nekatera Proudhonova umevanja nedodelana, pa bi si vseeno upali trditi, da za njegovo relativno pozabljenost obstajajo še vzroki popolnoma druge vrste. Na eni strani imamo namreč opravka z iskrenim iskalcem čimbolj enake in svobodne družbene ureditve. Na drugi pa hkrati detektiramo -za današnje pojmovanje anarhizma- nedopustne šovinizme in rasizme ter ideje uporabljene s strani skrajnih desničarskih grupacij. Taka kontradiktornost zagotovo zbuja nelagodje. Najlažje pa jo je odpraviti s sklievanjem na časovno oddaljenostjo teksta in konteksta v katerem je nastajal.

Anarhisti, ki načeloma povezujejo prakso s teorijo ter pot z zadanim ciljem, razlogov za Proudhonov rasizem in druge 'zdrse' ne bi smeli iskati le v šibkostih njegove osebnosti ali pa slabostih obdobja v katerem je živel. Floskule o tem kako smo vsi otroci svojega časa seveda držijo, vendar pa ne bi smele odvezovati od odgovornosti. Morda bi ravno zaradi tega morali vzeti resno tako Proudhona kot nelagodje, ki ga vzbuja. Preko soočanja s kontradiktornostmi njegovega pisanja in delovanja bi se tako ubadali s protislovji med lastnimi željenimi cilji in dejansko prakso. Kot pravi Proudhon, prisluhnimo mu z vso resnostjo.

V nelagodja preteklih in aktualnih kontradikcij se je podajala Barbara


Komentarji
komentiraj >>