Petek, 16. 1. 2009
jizah
Jizah recenzira novo ploščo njujorškega hiphop dvojca P Brothers ... (v celoti!)
* Da se ob koncu prvega desetletja 21. stoletja na raperski sceni pojavita dva bela štirideset + nekaj let stara didžeja oziroma producenta, je skorajda nezaslišano dejanje te na mišičastih mladcih sloneče glasbene industrije, bi porekel bežni poznavalec ali celo sovražnik sodobne raperske scene. Po drugi strani pa gre za dokaz, da znotraj podtalnih malozaložniških ali samozaložniških založbic verjetno obstaja kopica odličnih in resnično s hiphop zgodovino in z aktualnim hiphop znanjem podprtih poznavalcev ter didžejev, ki širši javnosti sicer niso znani. Še večji greh je, da povsem v svoje podtalje in lastne trende zazrta britanska scena ponudi dva »starca«, ki o hiphopu vesta toliko, da jima je jasno, da bosta za pravo ulično rapersko ploščo potrebovala pomoč ameriških Mc-jev.
Fanta z imenom P-Brothers sta sicer Nottinghamčana, ki sta svoje prve korake na sceni naredila kot b-boya v rosno zgodnjih osemdesetih, kasneje pa sta se začela srečevati v trgovinah s ploščami ter se začela ukvarjati z DJ-anjem. Ravno poznavanje scene ju je pripeljalo do tega, da sta za svoj album uporabila podtalno jedro newyorških klepetačev, katerih prednost je, da niso podvrženi industrijskemu »hitoštancanju«, temveč da povzemajo vse prave lastnosti brezkompromisnega, uličnega ter leftfield hiphopa. Dj-a in producenta Paul S in Dj Ivory sta po začetnih sodelovanjih z velikani, kot je recimo Sadat X iz legendarnih Brand Nubianov, in potem ko sta vse svoje Ep-je in single izdala zgolj na vinilnem formatu, svoje poznavanje ulic New Yorka in nenehno razpetost med Notthinghamom in New Yorkom uspela združiti v trdno celoto. Ta celota se oddaljuje od britanskega žanrsko hitro spreminjajočega trendovstva ter od industrijsko preračunljivega newyorškega rapa. Na album sta tako povabila zgolj širšim krogom nepoznane raperje, ki pa so hkrati pravoverna imena znotraj newyorškega podtalja in izvirajo iz relevantnih, poznavalskih uličnih krogov. Tako skozi večino albuma P-Brothers poskušata držati niti kohezivnega albuma, s tem da na njem ne gostuje plejada najrazličnejših emsijev in ne čakata, da bi kdo od njih zablestel. Preko res redkih imen za produkcijsko hiphoperske plošče marveč peljeta nekakšno zgodbo homogene zasedbe, v kateri skozi 13 kompozicij nastopajo zgolj štirje Mc-ji, na preostalih dveh pa se pojavita še dve novi imeni. Album tako verbalno temelji na Eddiju Cheebi in Treyu Bagu iz dvojca Boss Money, pa na prekaljenem mixtape raperju Milanu, nekoč sodelujočem s pokojnim Big Punom ter Tonyjem Touchem, ter na Rocu Marcianu, ki je bil nekoč znan kot del projekta UN (beri kot JuEn). Na preostalih dveh kompozicijah pa najdemo še Samhilla ter Res Connected, ki pravzaprav zavzamejo pozicijo resničnih gostov.
Besedilno se tako album naslaja na specifiko uličnih newyorških tematik, povedanih zelo brezkompromisno, brez zavitih, metaforičnih pomenov, temveč direktno in pogumno. Ravno ta direktna newyorška govorica in pristen newyorški stik s ploščo združujeta simpatičen prekoatlantski raperski hibrid v »nespolirano« celoto, kjer se preko močnih in umazanih MPC bobnov, zlomljenih basovskih vzorcev in ostrih samplov, spominjajočih na udarno estetiko Ricka Rubina, kanalizirajo zgodbe newyorškega vsakdana iz prve roke. Zvočno se album prav nostalgično približa obdobju močnih bobnov konca osemdesetih, a jim dodaja vedrino sodobnih, toda hkrati netrendovskih raperskih vzorcev podzemlja, ki preko preciznih MPC kickov, zanimivih orkestralnih rešitev in vzhodnoobalnega zvoka vodijo poslušalca skozi paleto samplov, netemelječih zgolj na enem ali dveh vzorčnih inštrumentih. Na albumu namreč slišimo zvoke različnih godal, flavte, lahkotnih razrezanih kitarskih zank, udarnih kitarskih rifov, klavirja in še marsičesa drugega, začinjenih s precej »vokoderskih« dodatkov, ki spominjajo na zgodnje elektro hiphop obdobje analognih samplov. Kombinacija dveh belskih raperskih producentov britanskega otoka, katerih vzorci se izlivajo iz tradicije po večini starih ženskovokalnih soul klasik in pristnih newyorških govorcev, pa se proti koncu sprehodi in se dokočno izlije v bolj umirjene dubovske in zadubirane triphopovske zvoke.
Najboljša kombinacija otoško-newyorškega rapa je rezultirala v eno najbolj zanimivih in najboljših plošč lanskega koledarskega leta. S svojimi zdrobljenimi vokali in dobro premišljeno izbiro MC-jev, ki se ne trudijo iskati rešitev, temveč svoje težave le izlivajo na papir, pa je didžejsko/producentski duet zadel v polno in se dodobra zasidral v ušesje podtalnega raperskega občinstva, pa tudi mnogih časnikov in velikanov hiphopa, saj jih je med najboljše plošče lanskega leta uvrstila plejada producentskih velikanov na čelu z Dj Premierjem. Avtentična produkcija močnih in udarnih beatov ter zanimivi »orkestralno-vokoderski« vložki so se v kombinaciji neestetike produkcijskih plošč raje prilagodili manjšemu številu klepetačev poistovetenih s konceptom albuma, kot da bi v znak vseprisotne prepoznavnosti na album povabili četico ne tako zagrizenih Mc-jev, ki bi povedali svoje in odšli.
Končno smo dobili pristno britansko ploščo, ki ne brska po drugačnosti britanskih hiphop albumov, temveč se odločno zazira v svetovno rapersko produkcijo in z uspehi v domačiji morda odločilno prispeva k raziskovanju in kreiranju tujega, ne zgolj otoškega hiphopa, kot je v zadnjih letih navada na britanskem otočju. Odlično!
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>