Koreografinja Magdalena Reiter nas je po nekajletnem avtorskem premoru presenetila s predstavo Insomnia, v kateri sodeluje s trenutno morda najbolj unikatno in zanimivo performerko na sceni, gibalko in vokalno eksperimentatorko Ireno Tomažin. Ponovitvi predstave bosta še danes in jutri v Stari Elektrarni. Danes ob 16.00 pa se vam javljamo z vtisi iz včerajšnje premiere.
Koreografinja Magdalena Reiter nas je po nekajletnem avtorskem premoru presenetila s predstavo Insomnia, v kateri sodeluje s trenutno morda najbolj unikatno in zanimivo performerko na sceni, gibalko in vokalno eksperimentatorko Ireno Tomažin. Kdor je bil navdušen nad Momentom Reiterjeve in ga fascinirajo glasne predstave Irene Tomažin, ki je v zadnjem času še stopnjevala in izpilila zanjo značilne vokalne ekspedicije, si je od predstave obetal veliko.
Prav na začetku zaslišimo posnetek donečega glasu Pavla Ravnohriba, ki naj bi predstavo uokviril v pomenski kontekst. S pesniško eksistencialnim patosom recitira odlomke iz Bukowskega, Henryja Millerja in tudi novopečenega pesnika Jana Cvitkoviča. Ni slab, tale zadnji, saj ne prepoznamo nobenega odstopa v kvaliteti med recitiranimi verzi, druga dva pa sta tako ali tako špica.
Problematična pa je sama dramaturgija umestitve poezije na začetek in tudi na nekatera mesta v sami predstavi, saj se zdi, da potenciran tesnobni patos po razpoloženju in po intenziteti ne ustreza dogajanju na odru. Odrska prezenca Tomažinove na začetku namreč s prikazovanjem zdolgočasenega prežvekovanja in igranja z žvečilko ironizira to patetično svetobolje. A po drugi strani želi predstava v nekaterih prav teatraličnih plesnih duetih prikazati nekakšne personifikacije strahov, fantazem in fantomov notranjega življenja. Tako nam nekonsistentnost uporabljenih sredstev onemogoča vstop v podzavestne sfere, niti nam ne dopušča ironične drže.
Pantomimične sposobnosti Irene Tomažin so v predstavi odlično izrabljene, kar predstavi doliva svojevrsten šarm in humor. A potencial njenega glasu ostaja latenten, uporabljen je le redkokje in neizrazito. Edinokrat pride do izraza, ko je manipulatornega značaja in ko Magdalena dobesedno pleše, kot Irena poje. Prvenstveno pa se v predstavi pleše. Dovršena in dinamična koreografija v tipičnem slogu Reiterjeve se igra z zamiki, repeticijami in sinhronostjo. Zaradi vajenosti na specifičen način plesa pa gibalno včasih izstopi rahla premoč koreografinje.
Za predstavo, ki govori o strahu, je Insomnia začuda izredno čutna. Nežni beli Hraniteljevi obleki postavljata figuri v fikcijski prostor sanj ali ju kategorizirata kot duhovni personi, ki strašita po hodnikih podzavesti. Tam pa se dogaja marsikaj konfliktnega, a tudi presenetljivo senzualnega. Kot bi šlo za freudovski koncept na seksualnosti utemeljenih strahov in travm. V zadnjem prizoru lahko prepoznamo celo lezbično erotičen naboj, čeprav branje pomenov razkriva prej nekakšno pomiritev strahov preko združitve figur v pozicijo, kjer ne ločimo več, kateri ud pripada kateri od plesalk.
Rekviziti v predstavi privzemajo simbolične pomene. Še posebej markanten in z močno igralsko prezenco Tomažinove je izveden prizor z belimi baloni na vrvicah. Kot bi šlo za strahove, ki jih včasih uspemo krotiti, spet drugič pa se nas popolnoma polastijo in nam ne pustijo do sape. Agonija ujetosti v lastne črne misli je prikazana z izredno estetsko dovršenostjo, ki doseže klimaks v rotirajočem segmentu Tomažinove, od pasu navzgor ovite v bele balone. Res prava gibajoča skulptura, ki nas spomni na Loïs Fuller ali pa Isadoro Duncan.
A včasih se zdi, da rekviziti niso popolnoma pod kontrolo tudi v realnem teatrskem, ne le v metaforičnem smislu. To je posebej očitno v zadnjem prizoru z ogromnim kosom belega platna, ki prek manipulacij Reiterjeve oživljen plapola. Tehnična kompleksnost upravljanja z rekvizitom plesalko včasih okupira do te mere, da ni razvidno, ali želi prikazati estetske krajine in je ona v drugem planu, ali pa želi orisati, kako se je platno poslužuje in rekvizit s tem prezentira strah. Če želi doseči prvo, je njena okupacija z blagom preočitna, če pa želi prikazati drugo varianto, je vsaj v primerjavi s prej opisanim sijajnim prizorom Tomažinove z baloni neprepričljiva.
V predstavi sicer odličnih izvajalk tako zaradi zatikajoče se dramaturgije, pod katero se je podpisal znani filmski režiser Janez Burger, nekateri momenti ne učinkujejo prepričljivo. Pogrešali smo tudi izkoristek potencialov, ki smo jih pri obeh izvajalkah v njunih prejšnjih predstavah že videli. A vseeno je predstava polna uprizoritvenih biserov, zaradi katerih je ne smete in ne želite zamuditi.
Za vas je bila insomnična Pia.
Komentarji
komentiraj >>