Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
CORNELIUS - Point (Matador, 2002) (2715 bralcev)
Sobota, 9. 3. 2002
Bozji_dar



Klikni za veliko sliko: cornelius - point Tako kot vsi Matadorjevi novozvočni avanturisti, tudi Keigo Oyamada ali Cornelius, ustvarja neortodoksne zvočne tapiserije z zdravo dozo nepuritanskega etosa, vendar za razliko od naprimer lanskih radijskih ljubljencev Techno Animal posega po bolj subtilnih zvokih in uporablja le svetlejše izmed odtenkov sonične palete. Glede na njegov dosedanji eklekticizem vzbuja močan vtis strogo konceptualen pristop, ki ga je uporabil na novem albumu Point. No, resnici na ljubo je treba povedati, da se mešanju žanrov tudi tokrat ni hotel povsem odpovedati, kar se nazorno kaže v komadu I Hate Hate, vendar ta kratek speed-metal free jazz konglomerat poskrbi prej za popestritev albuma kot pa za rušenje njegovega koncepta.
Fantasma, njegov prejšnji in hkrati prvi album za zahodno tržišče, zveni, kot da bi se Cornelius z njim preveč trudil ugajati. Preobilje zvokov ustvarja napeto vzdušje, ki ne uspe pritegniti, oziroma bolje rečeno, zadržati poslušalčeve pozornosti. Produkcije tokratnega albuma se je lotil bolj po pameti. Tehničnega mojstrstva in pink-ponk stereo efektov je še vedno v izobilju, vendar so to pot veliko blažji in nežnejši. Če se boste poslušanja albuma lotili na pravi način, jih kaj lahko povsem zgrešite, saj nas melodičnost komadov povsem prevzame. Cornelius se je na novem albumu dejansko sprostil in ugotovil, da znajo biti nežne melodije in funky ritmi včasih še bolj efektivni od hiperaktivnih izbruhov in neprestanega nabijanja.

Besedila pesmi so nejasna in redka in največkrat omejena le na nekaj besed, ki jih Cornelius spretno izkorišča za zanimive besedne igre. Med njimi igra prav posebno vlogo beseda Point. Točka, ki v nas zre tudi z ovitka albuma, se pojavlja na večih mestih in album Point temu primerno tudi zaključi. Zven in položaj besed se včasih zdita vsaj toliko, če ne celo bolj pomembna od njihovega pomena.

Omeniti velja še eno stvar, ki je mene pravzaprav prepričala, da ne gre le še za en poceni izdelek novejše pop elektronike, temveč za večplastno in na nek način tudi inovativno ploščo. Minorno, a vendarle, so breaki v komadih tisti, ki to ploščo dvigujejo nad povprečje tovrstne produkcije. Tako fantastičnih prelomov komadov že dolgo časa ni bilo slišati. Cornelius v ta namen porabi praktično vse, kar mu pride na uho, pa naj bo to štrbunk v vodo, prazen kitarski efekt, ali pa le vzlet povprečno rejenega mestnega goloba.

Po otvoritveni miniaturi, v kateri si sempler preteguje ude po predolgi noči, se album zares prične s komadom Point Of View Point. Preprosti kitarski vložki se ponavljajo družno s frenetičnim bobnanjem, prav mojstrsko pa se v besedni igri z naslovom komada izmenjujeta ženski in moški vokal. Drop se prične s pretakanjem vode brez kakšnega očitnega ritma, nato pa se stvari pričnejo nalagati in postavljati na svoje mesto. Rezultat te metamorfoze je šarmantna plesna skladba, ki nas takoj okuži s svojo pozitivno vibo. Sledi ji Another View Point, ki nam zrahlja živce z zateženo nergajočo osnovno temo. Po mirni skladbi Tone Twilight Zone, kjer se Cornelius zopet igra z besedami, pride na vrsto verjetno največji hit plošče Bird Watching At Inner Forest. Če vas je kdaj zanimalo, kako zveni ptičje petje na delayu, je to gotovo pesem za vas. Na albumu izstopa še zanimiva priredba ene izmed najbolj prirejanih skladb, Barrosove klasike iz štiridesetih, Acquarela Do Brasil, tokrat naslovljena kot Brazil. Ob poslušanju albuma Point nas kar pogosto prevzame občutek, da se Cornelius vrača h koreninam, a to počne hvala bogu dovolj spretno, da zaradi tega ne žrtvuje prednosti sodobne tehnologije in njegov zvok ostaja moderno aktualen. To je japonski pop v svoji najbolj eklektični, okrepčilni in nenazadnje tudi najbolj seksi luči. Nekakšno uresničenje sanj vseh post-modernističnih teoretikov.

Point je minimalističen in hipnotično vrtinčast kos pop skulpture, ki poslušalca zaobjame v vsej njegovi pozornosti in le redko razočara kot unikatno in redko glasbeno doživetje, ob katerem z vsakim nadaljnjim poslušanjem odkrijemo kaj novega. Najbolje ga je poslušati v celoti, saj le tako lahko polno doživimo vso zapletenost in eleganco strukture albuma. Komadi se genialno zlivajo eden v drugega, zato vas danes ne bomo deprivirali tega užitka in vam ploščo rolamo v celoti.


Komentarji
komentiraj >>