Neznosna hladnost bivanja, 18.del

Plitko dihanje. Šibak utrip. Ravnotežje malone izgubljeno. Veliki junak teh zgodb, Klobasa, je vsekakor že videl boljše dneve. Še vedno je imel v prsih zarit priostreni zobotrebec, smrtonosno orožje, zaradi katerega so ga sedaj polagoma zapuščale življenjske sile.

Ta zobotrebec se je v Klobasinih junaških prsih znašel po zaslugi Njegove Visokostne Zlobnosti, po zaslugi velikega Imperatorja tofujskih sil, ki si je tudi sicer zadnje čase na veliko delal opravkov s krajšanjem povprečne življenjske dobe mesnin tega hladilnika.

Res, že dolgo ni tako mnogo živil storilo konec, ne da bi dočakali dne preteka svojega roka uporabe. Umrli so še sveži, neplesnivi, nestrohneli, še brez kolonij penicilinskih bakterij. [vzdih] Resnično žalosten čas je to.

Da pa je Klobasina osebna tragedija popolna, mu je zlobni Imperator Tofu v klasični maniri konfliktov med dobrim in zlim razkril, da je v bistvu njegov oče. Klobasa je izvedel, da je rezultat ponesrečenega poizkusa mesnopredelovalne industrije. Svet se niti približno ne zaveda, kakšne degenerirane grozote prihajajo iz mesnopredelovalnih obratov.

„Dovolj! Bom kar jaz nadaljeval. Jaz, zlobni imperator tofujev (in kmalu tudi celotnega hladilnika) ti ponujam roko, sin moj. Pridi, pridruži se mi!“

[ciničen smeh] „Pet minut nazaj si mi razodel, da si moj oče - pred me zabodeš z zobotrebcem – sedaj pa hočeš, da se ti pridružim. Jaz, Klobasa, svojemu očetu, ki je Tofu.“

„Naj te takšne stvari ne presenečajo preveč, sin moj. Neobičajne družinske prakse so pri nas tradicija. Jaz sem svojega očeta poznal, pa nisem imel preveč srečnega otroštva. In tudi moj oče, se pravi tvoj dedek, ni bil tofu.“

„Kaj pa je bil?“

„Veš, nimam pojma. Vem samo, da je imel okus po piščancu...“

V tem trenutku si je Klobasa želel, da bi bil brokoli.

„Pridruži se mi, Klobasa, in skupaj bova zavladala svetu!“ [maničen smeh]

„Hočeš reči hladilniku, mar ne?“

„Ne, svetu!“[megalomanski maničen smeh]

„Torej, Klobasa, kaj porečeš?“

Klobasa, ki je klečal, je svojo sklonjeno glavo dvignil in premeril živilo, ki bo bodisi njegov krvnik bodisi sodelavec. Seveda ne bi Klobasa nikoli pristal na kaj takega. Nato pa je pogled prešel na kalvarijo, ki se odvija na bojnem polju. Dovolj je bilo prelivanja krvi. Klobasa ni hotel več.

„Prav, Imperat... no, oče. Sodeloval bom.“

to be continued