Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Čigave vojaške sile bodo v prihodnje branile EU? (3394 bralcev)
Sreda, 30. 4. 2003
tomazza



Pravzaprav je zanimivo, da se je ravno v dneh, ko se povsod po delavsko osveščenih rajih sveta, in tako tudi v domovini, pripravljajo na kurjenje kresov, s katerimi so nekoč naši predniki opozarjali svoje sosede iz sosednjih gričev na prihod turških osvajalcev in plenilcev, za vsako posamezno državo posebej, ki je že, ali pa še bo postala del Evropske unije, odprla temeljna dilema prihodnje varnostne in obrambne doktrine starega kontinenta Evrope. ...
Pravzaprav je zanimivo, da se je ravno v dneh, ko se povsod po delavsko osveščenih rajih sveta, in tako tudi v domovini, pripravljajo na kurjenje kresov, s katerimi so nekoč naši predniki opozarjali svoje sosede iz sosednjih gričev na prihod turških osvajalcev in plenilcev, za vsako posamezno državo posebej, ki je že, ali pa še bo postala del Evropske unije, odprla temeljna dilema prihodnje varnostne in obrambne doktrine starega kontinenta Evrope.

Kljub temu, da se domači politični oblastniki v svoji postreferendumski euforičnosti zaenkrat še vedno obnašajo, kot da pred starim kontinentom sploh ni nikakršnih obrambnih in varnostnih dilem, pa to dokazujeta dva le na prvi pogled sploh ne tako zelo povezana dogodka. Včeraj so tako svoje videnje in tudi nekatere konkretne ukrepe v smeri krepitve skupne evropske obrambne integracije, s svojimi podpisi potrdili ameriškemu razkazovanju in uporabi svoje vojaške moči nenaklonjeni voditelji Nemčije, Francije, Belgije in Luksemburga. Seveda so svoj zaskrbljeni in kritičen glas, da za kaj takega še ni bilo doseženega skupnega evropskega soglasja, takoj povzdignili voditelji nekaterih najbolj proameriških evropskih držav ter v uradnem odzivu še vrh administracije zveze NATO.

Dogaja pa se tudi onstran luže. Namestnik pomočnika ameriškega državnega sekretarja za evropske in evrazijske zadeve Robert Bradtke je prav tako včeraj na zaslišanju pred pododborom za evropske zadeve zunanjepolitičnega odbora predstavniškega doma kongresa podprl širitev zveze NATO na sedem novih članic, tudi Slovenijo, rekoč, da se vse te držav že zdaj obnašajo kot dejanske zaveznice Združenih držav Amerike pri njihovem vojaškem umevanju novega svetovnega reda in mednarodnih odnosov. Vseh sedem držav, pred katerimi je le še formalna procedura za vstop v zvezo NATO, naj bi bile tako de facto ameriške zaveznice v boju proti terorizmu, operacijah NATO na Balkanu in Afganistanu ter pri politiki koalicije voljnih do Iraka. Predstavniški dom ameriškega kongresa pa sicer o ratifikaciji pristopnih pogodb v severnoatlantsko zavezništvo ne odloča. To je v pristojnosti ameriškega senata. Nobena skrivnost pa ni več, da bo ta to brez kakih posebnih težav in v imenu ameriških interesov na stari celini opravil čez teden dni.

Pravzaprav pa ni nič čudnega, da se domača politična klika v predreferendumski kampanji preverjenih natofilov o pobudah za redefinicijo skupne evropske obrambne in varnostne politike, ki naj bi med drugim predvsem okrepile tudi evropski steber severnoatlantskega zavezništva, zaenkrat ne želi izrekati. Med volilnim državljanskim telesom je namreč še vse preveč živ zgodovinski spomin na argumente, s katerimi so nas oblastniki zavajali o varnostni in obrambni povezanosti Evropske unije in zveze NATO. Ena največjih laži, s katero se je uspešno pustilo zmanipulirati 66 odstotkov na referendumih sodelujočega domačega volilnega telesa, je bila namreč ta, da sta NATO in Evropska unija le različni plati istega kovanca. Res sicer je, da je molk domače politike v luči njenega političnega preživetja, povsem razumljiv. Blamaža, ki bi sledila morebitni neratifikaciji vstopa domovine v zvezo NATO, bi namreč nujno sprožila plaz, ki bi spodsekal vsaj marsikatero ministrsko glavo.

Toda ne glede na predvsem eksistencialne motive domačih politikantov, postaja vse bolj očitno, da bo Nemčiji, Franciji, Belgiji in Luksemburgu, nemara pa se jim v kratkem pridruži še kaka druga polnopravna evropska država, v 21. stoletju uspelo temeljito pretresti po obeh svetovnih vojnah utemeljeno varnostno in obrambno doktrino starega kontinenta. Kako zelo se nevarnosti morebitne obrambne emancipacije od ameriškega vojaškega stroja, ki je že zdavnaj postal premogočen zgolj za nadzor zveznih držav med Atlantikom in Pacifikom in se je pravzaprav že dodobra razlezel po vsem svetu, zavedajo v Beli hiši in Pentagonu, pa povsem nedvoumno pričajo njihove številne diplomatske aktivnosti. Nenazadnje sploh ne gre za oporekati oceni, da je največji uspeh ameriške vojaške zunanje politike v zadnjem letu, prav uspešno razbitje vsaj deklarativne politične enotnosti stare celine in rojstvo novega geopolitičnega termina: Nova Evropa.

Jasno pa je, da tudi domača politikanska elita, ob tako usodno strateških vprašanjih, ki se porajajo ob združevanju obrambnih sil dveh največjih članic Evropske unije, ne bo mogla več prav dolgo časa molčati. Nemčija in Francija sta te dni namreč glavna tarča ameriške jeze zaradi njunih poskusov ohraniti v Organizaciji združenih narodov institucionalizirane mednarodne odnose. In glede na ameriško ihto, s katero se soočajo kakršnemukoli že nasprotovanju svoji imperialni politiki, se bo domača politika slej kot prej morala izreči tudi o naslednji dilemi: Ali si bomo Slovenci svojo varnost zagotavljali v okviru asociacij, ki jih tvorijo naše največje zunanjetrgovinske partnerice, ali pa bomo, tudi za ceno kakšnega ameriškega vojaškega oporišča, varnost iskali v okviru naddržavnih sil zadnjega svetovnega imperija onstran luže?

ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z evropskimi obrambnimi dilemami ter z njimi povezano cagavostjo domače politike v zobeh sem prispeval Tomaž Z.


Komentarji
komentiraj >>