Četrtek, 22. 1. 2009
mcolner
Miha Colner recenzira novo fuzijo elektronike, svetovnih godb in kinskih orkestracij z nove plošče zasedbe Juno Reactor ... (v celoti!)
* Danes bomo v Tolpi bumov obdelali ploščo, ki je sicer izšla že maja lani, a je bila na teh valovih malce spregledana. Govor je o sedmem studijskem albumu elektronskega ali bolje multimedijskega kolektiva Juno Reactor, ki na področju elektronskih glasbenih praks udarja že od zgodnjih devetdesetih let dalje.
Juno Reactor je glasbeni, vizualni in performativni projekt britanskega umetnika Bena Watkinsa, ki je v želji po odkrivanju raznolikih izraznih možnosti sodobne tehnologije začel plodno in neskončno sodelovanje z različnimi ustvarjalci iz glasbe, filma ali likovne umetnosti. Zasedba je bila pod tem imenom zakoličena leta 1990, a se je v toku posameznih obdobij - z izjemo idejnega vodje in ustanovitelja Watkinsa - nenehno kadrovsko spreminjala. Watkins je po lastnih besedah želel ustvarjati nekomercialno eksperimentalno glasbo, ki bi korespondirala z raznorodnimi umetniškimi projekti, večmedijskimi instalacijami ali filmskimi podobami, pa tudi sama s sabo.
Ta usmeritev se je dokaj hitro sprevrgla v klasičen koncept elektronskega glasbenika producenta. Juno Reactor je namreč leta 1993 pri založbi Nova Mute izdal prvi dolgometražni album z naslovom Transmissions. Kolektiv Bena Watkinsa je postal ena temeljnih ustvarjalnih sil razraščajoče se goa trance scene, a se je v drugi polovici devetdesetih usmeril v raziskovanje širnih glasbenih izročil in izrazov. Tako je bil končni rezultat vselej odvisen od nabora sodelujočih glasbenikov in umetnikov, ki so v posamezne zvočne in vizualne zapise vnašali delček lastne poetike in tradicije.
Kolektiva se je oprijela fama vselej spreminjajoče se, začasne tvorbe, ki kombinira raznožanrske estetike, fuzijo digitalne in analogne, presečišče elektronske, orkestralne, folk, jazzovske in rockovske glasbe. Zlasti novejše delovanje Juno Reactor bi tako lahko bilo opredeljeno preprosto kot sodobna world glasba v najširšem pomenu te besede.
Poleg sodelovanj z različnimi, v zahodni glasbeni kulturi ne nujno prepoznavnimi imeni je Watkins ob koncu devetdesetih začel konkretno posegati tudi v filmsko glasbo. Tako je leta 2003 zasedba zaslovela z glasbo za zadnji del filmske uspešnice Matrica.
Najnovejša plošča Gods & Monsters se tudi tokrat precej razlikuje od predhodnic, kar je v kontekstu te zasedbe že utečena praksa. Izdelek morda še najbolj izkazuje multiplo naravo Watkinsovega skladanja glasbe in večno željo po zaobjetju najrazličnejših godbenih svetov. Tempo komadov se je precej upočasnil in spremenil, čeprav v osnovi ohranja dosledno občutje nalezljive ritmike in močnih basovskih linij, ki se na različne načine in z različnimi orodji nadgrajujejo v posameznih komadih.
Ob prvovrstni produkciji, ki ni nikdar prenasičena, so tu navzoči elementi jazza v komadu 'Mind of the Free' ter melanholične rock viže v 'The Perfect Crime' in 'Pretty Girl'. V polje duba se podaja v skladbi 'Tokyo Dub', medtem ko v 'City of the Sinful' in 'Immaculate Crucifixion' uvaja udarne industrijsko zveneče, simfonične poudarke. Še najbližje starejšim stvaritvam zveni komad 'Tanta Pena', ki v srednje hitrem ritmu plesne elektronike uvaja orientalski melos v sodobno urbano godbo.
God & Monsters je tako nekakšen klasični didžejevski oziroma producentski izdelek, ki v vsakem odseku uvaja nove poudarke, Watkins pa poleg glasbenika postaja tudi selektor gostujočih ustvarjalcev, kar nima v tem kontekstu nič manjše teže. Tako se poleg v zadnjih letih stalnih gostov - Grega Ellisa, Mabyja Thobejana, Xavierja Morela in Stevena Stevensa - kolektivu med drugimi tokrat pridružujeta še Tigran Alexanyan in Ghetto Priest.
Zasedbi je uspelo tudi na tej plošči predstaviti in poudariti izvrstno žanrsko zmes, napaberkovano iz vseh vetrov, tradicij, kultur in osebnih izrazov, ki na način kompilacije nagovarja širno občinstvo. Teženje k širnemu naboru vplivov in poudarkov se tako povsem sklada s trenutnim stanjem duha glasbenega prizorišča, ki išče nove in vznemirljive estetike prav z mešanjem različnih žanrov in slogov. Gods & Monsters bi tako lahko funkcioniral kot filmski soundtrack, kompilacija ambientalne glasbe ali povsem klasičen album v okvirih tako imanovane popularne glasbe.
Najnovejši projekt Bena Watkinsa, pa tudi številne prejšnje, bi lahko označili kot uvajanje eksotike v iztrošeno glasbeno zakladnico zahodnih dežel, a brez negativnih konotacij, saj je ustvarjen na konkreten, dosleden, izrazno močan in kakovosten način. Ben Watkins in njegovi Juno Reactor imajo očitno še dovolj sape, da se tudi po sedmi plošči ne ustalijo in zapletajo v lastne izrazne okvire.
pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>