Petek, 23. 1. 2009
Borja
Borja Močnik recenzira novo ploščo ponovno k nam prihajajočih Ugly Duckling ... (v celoti!)
* Hiphopovski veteranski trio Ugly Duckling prihaja iz Long Beacha, Kalifornije. Emsija Andy Cooper in Dizzy Dustin ter didžej Young Einstein so moči združili leta 1993, avtorski material pa začeli izdajati šele slabih pet let kasneje. Najprej smo leta 1997 dobili single Fresh Mode, dve leti kasneje pa tudi isto naslovljeno malo ploščo, ki je nekakšen neuradni prvenec kolektiva, saj je na njej kar osem posnetkov. No, prva prava plošča je prišla leta 2001, naslov je Journey to Anywhere. Na njej najdemo do danes največje komercialne hite skupine. Dva sta, recimo, “Eye on the Goldchain” in “A little Samba” - slednjega so nekaj časa tudi redno predvajali na radijskih postajah in TV-kanalih, kot je vse bolj gnili MTV. Leta 2003 je sledil album Taste the Secret, 2006. pa Bang for the Buck. Zanimivo je, da so grdi rački stalno menjali založbe, od Bad Magic do Emperor Norton in - na Japonskem - Handcuts. Nekaj časa so sodelovali z eminentno neodvisno inštitucijo XL recordings, ki sicer izdaja izvajalce, kot so Dizzy Rascal, Prodigy in Basment Jaxx, toda kljub uspehu prvenca niso nikoli pristali pod pokroviteljstvom kake velikanke.
Ugly Duckling veljajo za protagoniste scene „retro hip hopa“ ali preprosteje - retrohopa. Tako tehnično kot ideološko se opirajo na tradicijo stare šole. Njihovi biti temeljijo tako rekoč popolnoma na samplanju, Einstein, za katerega je Dj Format pred leti rekel, da je „super simpatičen fant, ampak da mu je prasec dolžan še nekaj plošč“, uporablja preverjeno produkcijsko tehniko „reži in lepi“. Njihova besedila so zajebantska in (samo)ironična, hecajo se tako iz resnih gangsta raperjev kot tudi iz sebe. Hip hop je v sedemdesetih letih pomenil predvsem eklektične zabave v parkih in Ugly Duckling nadaljujejo izročilo, da gre pri tej kulturi predvsem za zabavo in nakazovanje veščin, manj pa za bahanje, koliko avtov in bejb ima neki raper. Tako zasedbo zlahka vržemo v koš „pozitivnega“, funky hip hopa, ki je eksplodiral nekaj let po mileniju skupaj z izvajalci, kot so Jurassic 5, Dj Format in Švedi Speech Defect.
V zadnjih dneh starega leta nam je skupina postregla s četrtim dolgometražcem, ki se imenuje Audacity. To je njihov “najresnejši” album doslej. Nekatere tematike so sicer še zmeraj zajebantske, a tudi nostalgično samoironične, skoraj cinične. Andy in Dizzy rapata tako o preteklosti - kako je bilo včasih, kaj bi spremenila, če bi se lahko vrnila - kot tudi o ne zelo rožnati sedanjosti. Ne preveč dobrodošla novost je, da veliko tudi pojeta, predvsem na velikem kosu refrenov plate, pa tudi pri kakem celem komadu, najbolj zgrešen je, recimo, jokavi, skoraj patetični „Falling Again“. Na teh delih začnejo Ugly Duckling spominjati na college rap, na bolj hip pop produkcijo ali celo na neodvisni ameriški pop rock, ki cilja na minutažo na TV-kanalih, kot je MTV. In to je paradoksalno. Skupina sicer zavrača mainstreamovske medije oziroma se na njih požvižga. Promovira se po neodvisnih kanalih, za seboj pa nimajo menedžerskega tima. A zvočno, predvsem vokalno, so z nekaterimi posnetki na albumu Audacity preveč prijetni za uho, neostri in spevni. In to nekoliko živcira.
Produkcija je kompleksnejša in kompaktnejša kot v preteklosti, njihov didžej Einstein že od samih začetkov prisega na omenjeno tehniko “reži in lepi”, vendar pa tokrat uporablja več plasti in detajlov. Sample in zanke črpa iz podobnih virov kot na prejšnjih projektih, torej iz žanrov, kot so funk, big band jazz, bossa nova, eksotična glasba, ki jo najdemo v predalčkih za en dolar.
Pri podlagah, ki so sicer zvočno polne in dodelane, prav tako pogrešam nekaj zrnatosti in ostrine, so pa vseeno nagroovane in nikakor ne razočarajo. Težko bi govoril o izstopajočih posnetkih, album Audacity je namreč precej konsistenten, razen omenjenih najedajočih pevskih ekskurzij. Morda gre omeniti edini inštrumentalni posnetek „Einstein do It – Night on Scratch Mountain“, ki je nekakšen posrečen in dolg skrečarski kolaž, in pa glavni vzorec pri naslednjem komadu „The Lonely Ones“, ki je res nekakšen biser za vsakega sample frika.
Ugly Duckling sicer slovijo po zabavnih in energičnih nastopih v živo, na katerih veliko komunicirajo s publiko, kar lahko na lastne oči in ušesa preverite tudi v sredo, 28. januarja, v Gala hali. Obisk toplo priporočam!
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>