Stefan Arsenijević, dobitnik več nagrad za kratke filme, med katerimi je vsekakor potrebno izpostaviti v Berlinu nagrajeno (A)Torzijo, v svojem dolgometražnem prvencu »Ljubezen in drugi zločini« nadaljuje z zanj značilno estetiko ganljivih pripovedi. V teh ne manjka niti emocionalnih kinestetičnih rešitev niti subtilnih preigravanj različnih vrst simbolov.
Stefan Arsenijević, dobitnik več nagrad za kratke filme, med katerimi je vsekakor potrebno izpostaviti v Berlinu nagrajeno (A)Torzijo, v svojem dolgometražnem prvencu »Ljubezen in drugi zločini« nadaljuje z zanj značilno estetiko ganljivih pripovedi. V teh ne manjka niti emocionalnih kinestetičnih rešitev niti subtilnih preigravanj različnih vrst simbolov.
Narativno središče mimobežečih podob, katerim sicer primanjkuje vizualne lucidnosti, je ženska. Ženska v poznih tridesetih, odločena, da preseka gordijski vozel lastne vpetosti v okolje, v katerem ne gre toliko za odmiranje zastarelih struktur družbenega smisla, kot za očiten manko poguma, potrebnega za izris novih zemljevidov družbenih vrednot in norm.
Sublimno reprezentacijo Srbije v tranzicijskem obdobju, prežitke preteklosti in ambivalence sodobnosti, režiser vizualizira s skrbno izbranimi, mestoma liričnimi posnetki kulis urbane socialistične arhitekture Novega Beograda. Njihova klavstrofobična sivina harmonično sovpada z osrednjo temo filmskega teksta – z mukotrpnimi poskusi pretrganja vezi s starimi, utesnjujočimi življenjskimi vzorci. Tako skozi linearno nizanje relativno statičnih kadrov, ki so sicer uglašeni s scenaristično prvino filmske zgodbe, ne pa s kinematičnim horizontom gledalca, spremljamo zadnji, poslovilni dan osrednje protagonistke Anice.
Odločna in prizemljena figura Anice je kontrastirana z občasnimi pobegi nekaterih ostalih glavnih likov v privlačen svet fantazmatskih hrepenenj. Utopičnost eskapističnih mimohodov v domišljijska sanjarjenja, režiser zvočno podkrepi s hipnotičnim »Bésame Mucho (besame mučo)«. Pričujoči leitmotiv, ki je bil sicer že večkrat uporabljen na filmskih platnih, režiser variira glede na upodobljeno posamezno življenjsko zgodbo. Kot da bi s tem želel pokazati na nezmožnost izstopa iz enkrat že vzpostavljenih kulturnih obrazcev in nenazadnje posameznikovih osebnostnih kompasov.
Tematiziranje emigrantske izkušnje Arsenijević obarva z novimi odtenki v trenutku, ko Aničini nameri odtegnitve pogleda na znane domače mizanscene, zoperstavi »čarodeja« Stanislava. Stanislav v nasprotju z Anico ne zmore sesti na letalo in odleteti daleč proč. Ostaja pa vprašanje, kdo je pogumnejši: Anica, ki zbeži iz dežja pod priseljenski kap ali Stanislav, ki pusti, da ga zaobide ljubezen vsled nesebične skrbi za svoje bližnje.
Spričo nekonvencionalnega portretiranja sodobnega srbskega vsakdana, ki se ne izteče v zabavljanje filmskega tipa ala »Karavla«, je potrebno prvenec mladega srbskega režiserja pozdraviti. Po drugi strani pa pričujoči film ne dosega nesporne umetniške kvalitete »Pasti«, sodobne srbske psihološke drame iz leta 2007, pod katero se je podpisal Srdjan Golubović.
Problem »Ljubezni in drugih zločinov« se tako nedvomno skriva v premalo izbrušeni rabi filmske govorice. Namesto ambicioznega scenarija in izjemno obetajočega filmskega teksta, se pred gledalčevimi očmi odvrtijo precej medle, včasih celo melodramatične in klišejsko upodobljene gibljive podobe.
Razloge za povprečno izvedbo je po vsej verjetnosti potrebno iskati v zahtevni izvirni ideji in scenariju, v katerem Arsenijević prepleta več pripovedi, kar pa za prvi dolgometražni film vsekakor ni lahka naloga. Tako se zdi, da režiserju zmanjka ravno nekaj tiste vizualne senzibilnosti in pronicljivosti, ki krasi recimo eno Sofio Coppolo.
Pa vendar. Z »beograjskimi slikami« 31–letni režiser nevsiljivo beleži usode malih ljudi, ujetih v divjanje družbenih sprememb. S humanistično mehkobo jih treplja s kamero, gledalca pa s pomočjo Realnega v zaključnem prizoru poljubi, in sicer z okcidentalno ljubezensko pravljico.
Po Novem Beogradu je krožila Nina Cvar.
Komentarji
komentiraj >>