Zgodba o nemočnem proletariatu, o usahlem delavskem razredu ni od včeraj: Ideološki del recesije, ki traja že dobrih 30 let, od prve naftne krize sem, nas skuša prepričati, da so delavci »zginili po padcu berlinskega zidu«, da so »umrli družno s tranzicijo« in podobno. Tranzicija je bila in je slepilo političnega razreda; tranzicija je namreč zadeva, s katero se spopadamo vsak dan, vsako jutro, ko moramo v boj za preživetje, pisat tekst, garat ali lenuharit. Z vsakim izrazom »socialnega miru«...
Zgodba o nemočnem proletariatu, o usahlem delavskem razredu ni od včeraj: Ideološki del recesije, ki traja že dobrih 30 let, od prve naftne krize sem, nas skuša prepričati, da so delavci »zginili po padcu berlinskega zidu«, da so »umrli družno s tranzicijo« in podobno. Tranzicija je bila in je slepilo političnega razreda; tranzicija je namreč zadeva, s katero se spopadamo vsak dan, vsako jutro, ko moramo v boj za preživetje, pisat tekst, garat ali lenuharit. Z vsakim izrazom »socialnega miru«, ki ga tako radi uporabljajo protagonisti »tretje poti«, se rojeva možnost nemira; vsakršna oslomba na sindikate nas opomni, da pod parlamentarno demokracijo brbota. Nemoč je navidezna.
V slavni brošuri – pamfletu, kot bi rekel Lenin – Kriza socialne demokracije iz leta 1915 je Rosa Luxemburg pod psevdonimom Junius lepo pokazala, kdo je izdal proletariat. Zgodba je torej stara že domala sto let in zadeva socialno demokracijo. Klasiki in klasikinje marksizma so dobro vedeli, v čem je past. Ko so ugotavljali, da parlamentarna stranka ne more več opravljati svoje naloge udarne enote, so radi govorili o demokraciji kot malomeščanski revoluciji. Ja, niti tretja pot ni od včeraj: Nista si je zmislila Anthony Giddens in Tony Blair, ampak nemška socialna demokracija. Ko se je bilo treba bojevat v vojno, ta ni bila več udarna sila proletariata z zgodovinsko nalogo, pač pa zgolj še stranka, ki je zgubila svojo lastno razredno politiko. Postala je del političnega razreda kot takega. In kakor je bila med prvo svetovno vojno razredna politika preložena na mirne čase, identično se nam godi tudi v recesiji. Vsaka kriza, najsi gre za vojno ali recesijo, najpomembnejšo zadevo odloži za nedoločen čas.
Premier Borut Pahor – nota bene: socialni demokrat, prav kakor je socialni demokrat tudi Janez Janša – poziva k enotnosti in solidarnosti. Naj ne bo več delitve na naše in vaše ... Mezdni boji so ustavljeni ... Bankirji si izplačujejo nagrade za dosežke iz imaginarne preteklosti ... Sindikati se obnašajo kot stranka s premalo glasovi ... Na kaj nas to spominja, če ne na obrambo, na posebno vojno stanje? Med ugotavljanjem nove izgube historičnega spomina, kadar se scena temeljito spremeni, moramo biti vedno pozorni na maske. Klasikinja bi rekla: »Meščanska družba ne kaže svojega pravega obličja, kadar polizana in olikana glumi kulturo, filozofijo in etiko, red, mir in pravno državo – njena prava podoba je besno režeča zverina, coprniški sabat anarhije, kužna sapa za kulturo in človeštvo.«
Stanje stvari, v katerem nam vsiljujejo recesijo, solidarnost, spravo in tretjo pot, je še najbolje opisal Karl Marx v Razrednih bojih v Franciji: »Malomeščan počne, kar bi moral početi industrijski buržuj (bojevati se za parlamentarne pravice), delavec počne tisto, kar bi bila normalna naloga malomeščana (bojuje se za demokratično republiko) ... Delavčeve naloge ne spolnjuje nihče.« Kakor se spomnimo, prebivalstvo ustvarja zgodovino, ne po svoji volji, a vendarle samo – namesto njega ni nikogar.
Ko je Lenin leto dni po izidu – še v švicarskem eksilu – recenziral Rosino oziroma Juniusovo brošuro-pamflet, spisano v arestu, ji je med drugim očital mehkobo v izrazju. Kjer piše socialna demokracija, pravi Lenin, bi moralo večkrat pisati socialni šovinisti, socialni partioti ali tudi oportunisti. Pač glede na njihovo realistično obnašanje in rabo v tekstu. Ko je nemška socialna demokracija, slavna SPD, po parlamentarnem glasovanju za vojne kredite 4. avgusta 1914 čez noč spremenila ton v besedovanju, so se čez noč spremenili tudi mediji: Vsi, ki so še včeraj zabavljali čez avstroogrski dvor in razkrinkavali njegove spletke, kar zadeva obnašanje do Srbov v Bosni in Hercegovini in same države Srbije, vsi tisti so nenadoma začeki govoriti o nevarnosti z jugovzhoda, o zavezništvu z Avstro-Ogrsko, o obrambi nemške in celo vse evropske kulture.
V recesiji, ki traja že več kot trideset let, od prve večje naftne krize sem, ni nevarnosti, da bi se občila spremenila čez noč. Spreminjala so se vseh teh trideset let in več. Njihova podoba je bolj ali manj postavljena, pa najsi gre za Janšo, Busha, Pahorja ali Obama, za hladno vojno ali recesijo, za Gazo ali Islandijo. Ko je bil tik pred začetkom recesije, med letoma 1969 in 1972 zvezni sekretar za zunanje zadeve SFRJ liberalni Mirko Tepavac, so bili glavni svetovalci njegovega kabineta novinarji, novinarke časnika Politika in agencije Tanjug. Ni mu rabil noben Dimitrij Rupel. Tepavac v spominih prostodušno navaja, da so bili v zlatih časih neuvrščenosti in jugoslovanske zunanjepolitične moči medijski ljudje pač bolje obveščeni o tujih deželah, zemljinah in državah kakor večina ljudi z ministrstva. Mirko Tepavac je imel tudi to srečo, da je v času svojega mandata obiskal dobrega strička nemške socialne demokracije Willyja Brandta.
To je bil prvi obisk kakega jugoslovanskega funkcionarja v Zvezni republiki Nemčiji po drugi svetovni vojni. Pa zaključimo z anekdoto iz predrecesijskih časov. Tepavac se spomni velikanskega števila policistov, po njegovi pripovedi je jugoslovansko delegacijo varovalo 5.000 nemških oborožencev. »Seveda sem svojo nalogo opravil dobro,« pravi Mirko Tepavac. »Ko sem opazoval oborožene enote, mi je šlo na smeh: Mene, starega partizana, ki so me ustaši leta 1941 mučili v Zemunu, nemška policija zdaj varuje pred morebitnimi napadi ustaških teroristov.«
Današnji Terminal je spisal Miha Zadnikar
Komentarji
komentiraj >>