Petek, 30. 1. 2009
mcolner
V petek, 30.01. ob 16. uri bo Miha C. strnil vtise ob razstavi enega klasikov umetnosti 20. stoletja in sotopnika modernizma, ki je predstavljen v ljubljanskem Mestnem muzeju. Marc Chagall je v zgodovini umetnosti zapisan kot večni samodržec, posebnež in na nek način upornik uveljavljenim trendom in obenem oseba, ki jih je uveljavljala. Čeprav je iz neposredne bližine spremljal mnoge premike in gibanja v moderni umetnosti, je vselej ostal zvest le svoji poetiki, zaradi česar ga je nemogoče konkretno žanrsko
Ob upravni združitvi dveh poglavitnih umetnostnih ustanov v prestolnici, Mestnega muzeja in Mestne galerije, je v prenovljeno Turjaško palačo prispela zbirka grafičnih listov enega ključnih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja. Marc Chagall je v zgodovini umetnosti zapisan kot večni samodržec, posebnež in na nek način upornik uveljavljenim trendom in obenem oseba, ki jih je uveljavljala. Čeprav je iz neposredne bližine spremljal mnoge premike in gibanja v moderni umetnosti, je vselej ostal zvest le svoji poetiki, zaradi česar ga je nemogoče konkretno žanrsko opredeliti.
Marc Chagall je živel v prelomnih obdobjih sodobnega sveta. V 98 letih svojega življenja je prestal ničkoliko ideologij, družbenih ureditev in oblasti, obenem pa je preživel ogromno smeri spreminjajoče se umetnosti. Do prvega večjega srečanja s tem umetnikom je za avtorja prispevka izven konteksta umetnostno zgodovinske literature in posameznih reprodukcij najbolj proslavljenih del prišlo šele ob veliki pregledni razstavi v galeriji Klovićevi dvori v Zagrebu. Prav tam je bila izpostavljena enormna kvantiteta produkcije tega umetnika kot odraz njegovega neusahljivega navdiha. Čeprav v Zagrebu niso bila predstavljena njegova najuglednejša dela, izvirajoča večinoma iz začetka kariere, je ta predstavitev s širino prikazanega materiala omogočila odličen vpogled v delo umetnika in širši kontekst njegovega delovanja.
Prav družbeni in kulturni kontekst, duh časa in geografski prostor so osnovni parametri motivike, ki jo je premleval skozi celotno kariero. Vtisi iz otroštva v Vitebsku, preprosti podeželjski motivi, ki prehajajo v strašljivo nadrealno poetiko, so ga zaznamovali za vselej. Sledi pravljične Belorusije in rojstnega mesta so se pojavljale skoraj vedno ne glede na koncept in vsebinsko naravnanost posameznega dela. Zlasti otožen prizvok je ta motivika doživela po drugi svetovni vojni, kateri je prav Vitebsk plačal neizmerno ceno. Verjeli ali ne, od okoli 200 tisoč prebivalcev pred nemškim napadom jih je vojno vihro preživelo le pičlih 118.
A Chagall je tedaj že dolgo živel v tujini. Po študiju v Sankt Petersburgu je odšel v Pariz, kjer se je v letih pred 1914 seznanil z razraščajočim se gibanjem avantgardistov, vendar jim ni nikdar neposredno sledil. Kasneje, leta 1924, je bil osebno povabljen, da se pridruži gibanju nadrealistov, kar je kljub izrazni bližini gladko zavrnil. Po socialistični revoluciji v Rusiji leta 1917 se je za nekaj let entuziastično vrnil v domovino in postal komisar za umetnost v Vitebsku. Po šestih letih in različnih bolečih odnosih z umetnostnimi in političnimi avtoritetami se je razočaran za vselej odselil iz domovine. Neposredni krivec za njegov odhod pa naj bi bil veliki Kazimir Malevič.
Izrazna moč Chagalla je tako ostala vselej zapečatena v lastni intimi, svojstvenem notranjem svetu, mitih in magijah, izvirajočih iz nekdanje judovske skupnosti Vitebska ter večni ljubezni do Belle, svoje prezgodaj umrle prve žene. Svoje motivne elemente, objetega letečega para, petelina in oslička, je tako kot večni spomin ohranil v vseh, še tako oddaljenih obdobjih svojega ustvarjanja. Svoje likovno snovanje, obogateno z izrazitim ekspresivnim nabojem ter barvno inovativnostjo, je vključeval v različne kontekste kot so slikarstvo, grafika, vitraž, stenske poslikave in knjižne ilustracije.
V Mestnem muzeju so tako predstavljene grafične serije, nastale ob različnih priložnostih ter za različne naročnike, v časovnem razponu skoraj petdesetih let. Mrtve duše je ena najbolj razvpitih serij jedkanic iz leta 1923, ki je svojo krstno objavo dočakala kar četrt stoletja kasneje. Nanašajo se na istoimensko pripoved Nikolaja Gogolja, kjer je temu primerno v mnogih segmentih izpostavljen socialni kontekst. Temu ob bok so postavljeni tudi biblični motivi z močnim avtorskim pečatom, ki kot da izničuje pretirano povzdigovanje posameznih protagonistov in jih enači z liki ubožnih beloruskih kmetov. Na ogled je postavljena tudi vizualizacija 1001 noči, litografije iz cikla Arabske noči, upodobitve mita o Dafne in Kloe ter Exodus judov.
Pravzaprav je vsaka Chagallova vizualizacija narativne vsebine zgodba zase in kliče po svojstveni interpretaciji. Je likovna mojstrovina, ki presega vsebinsko doslednost, kar povzroči predvsem z virtuozno formalno izvedbo ter drobnimi, večznačnimi detajli. Predstavljene serije nakazujejo nekakšno objektivnost do različnih, ideološko nasprotujočih si tematik krščanstva, islama in judovstva, kateremu je v osnovi tudi sam pripadal. Nakazujejo njegovo iskreno občutljivost za socialne in psihične tegobe sočloveka in veliko mero vseprisotne, težko razložljive fikcije.
Za zaključek pa le to. V preteklosti je bilo že veliko govora o slabi obiskanosti domačih muzejskih in galerijskih hramov, v isti sapi pa tudi o neatraktivnosti programov, kar naj bi bila posledica pomanjkanja sredstev. Tako se začne začarani krog, ki pa je tokrat uspešno presekan. Zahtevne in tvegane produkcije se torej izplačajo, saj dejansko privabljajo obiskovalce. Prostori Mestnega muzeja v teh dneh torej ne samevajo, kot je že pregovorna navada v domačih ustanovah, ampak so napolnjeni z radovednimi obiskovalci, ki se bodo potemtakem morda vrnili tudi na kakšno manj bleščečo razstavo.
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>