Wallerstein meni, da se je kriza današnjega sistema začela že z majem 68, ki je pomenil konec liberalne nadvlade in upad podpore kapitalizmu. Hkrati dodaja, da so prave le tiste krize, ki se jih da rešiti le z odpravo zgodovinskega sistema.
Ali bo trenutno svetovno stanje privedlo do oblikovanja novega sistema?
Odgovora na to vprašanje v današnji teoremi sicer ni, se pa oddaja odločno upira sistemski hipokriziji liberalizma in pojasnjuje načine delovanje sedanjega svetovnega-sistema.
Carlos Ghosen, predsednik Renault Nissana, je pred meseci dejal, da se bo finančna kriza spremenila najprej v ekonomsko, nato v socialno in šele potem v politično krizo. Glede na to, da kapitalistični sistem temelji na rasti neenakosti, bi lahko rekli, da socialna kriza za nekatere traja že od njegovega nastanka, medtem ko se je za druge mogoče res začela šele pred kratkim.
Med takimi so očitno tudi eksperti. Ti so danes, po besedah Tonya Blaira, s katerim se tokrat kar strinjamo, na vprašanje, kaj storiti, zmožni dati le en sam iskren odgovor: »Ne vem«. Vedo pa nekateri humanisti, ki so nestabilnost sistema zaradi njemu lastnega načina delovanja predvideli že prej.
Wallerstein govori o nujnosti obravnavanja današnjega družbenega sistema kot svetovnega-sistema oziroma kapitalistične svetovne-ekonomije, kjer enota analize ni več država ampak celoten svet. Delovanje sistema, ekonomije in imperijev je namreč med seboj povezano, ker se vsi ravnajo po sistemskih pravilih istega sistema.
Svetovni-sistem, kjer sta besedi pisani z enačajem, predstavlja integriran element vseh dejavnosti in ustanov. Sistemi, ekonomije in imperiji so svet, četudi ne dejansko ves svet. Moderne države pa obstajajo le znotraj meddržavnega sistema. Wallerstein k temu dodaja, od kje ideja, da suverenost modernih držav pomeni njihovo avtonomijo?
Kapitalizem v neprestani akumulaciji presežne vrednosti ne bi mogel obstajati brez institucij, ki mu zagotavljajo uspeh in obstoj. Institucije kapitalistične svetovne-ekonomije predstavljajo trgi, podjetja, mnoštva držav, gospodinjstva, statusne skupine in razredi.
Za lokalnimi strukturami trgov stoji neviden, virtualni svetovni trg, ki pa je realen zaradi svojega vpliva na odločitve o formiranju monopolov, oziroma kvazi-monopolov, saj je monopolni trg neprestano v nevarnosti, da ga izpodrine drug center. Ravno pri selitvah in formiranju monopolnih trgov imajo države ključno vlogo. Preko davčnih olajšav, regulacije uvoza in izvoza ter politike podpore izbirajo, katere proizvajalce bodo podprle in katere ne.
Na podjetja pa vplivajo tudi odločitve v drugih državah, saj nastanek državnih meja omogoča uravnavanje pretoka blaga, kapitala in delovne sile. S tem podjetja postanejo lutke v rokah političnih odločitev in podprejo tiste politike, ki jim obljubljajo monopolno pozicijo.
Monopol in akumulacija kapitala pa najbolj cvetita v stabilnem sistemu. Hegemonija ene države, ki postavlja pravila igre v meddržavnem sistemu, v bistvu koristi trenutno monopolnim podjetjem.
Naslednjo podporo sistemu predstavljajo gospodinjstva: podjetje raje kot proletariat, ki je popolnoma odvisen od mezdnega dela, zaposli polproletariat, katerega prihodki prihajajo še od drugod. Poleg ene skrbi manj glede preživetja delavca in potencialno še njegove družine, lahko delodajalec poveča dobiček na račun tega, da mu ni treba zagotoviti minimalne plače.
Kapitalistični sistem vzdržujejo tudi družine, ki - pripadajoče določenim statusnim skupinam oziroma identitetam - s socializacijo poskrbijo za ponotranjenje obstoječih pravil in hierarhij.
Kapitalizem je od svojih začetkov do danes močno spremenil način delovanja. Wallerstein meni, da je sistem že od maja oseminšestdeset v krizi, dejanske vzroke pa vidi v nenehnem višanju proizvodnih stroškov. Seveda so se višale tudi cene na trgu povpraševanja, a ne sorazmerno z rastjo stroškov proizvodnje.
Cohen govori o petih prelomih dvajsetega stoletja, ki so zaznamovali razvoj kapitalizma in pripeljali do upehanosti postindustrijske družbe: tako imenovana tretja industrijska revolucija z inovacijo General Purpose Technology, tehnologije, katere namembnost je ponavadi presegla osnovno zamisel iznajditelja. Primer take tehnologije je gramofon. Edison ga je namreč zasnoval z namenom snemanja poslednjih želja umirajočih.
S prihodom elektrike se je delovni proces lahko optimiziral, s tem pa je moral delavec postajati vedno bolj vsestranski. Posledično so lahko samo kvalificirani delavci ugodili zahtevi po večji proizvodnji, medtem ko se je nekvalificirane defavoriziralo. Od tu tudi porast socialnih razlik v osemdesetih letih.
Če je prej delo potekalo okoli velikega industrijskega obrata, ki je povezoval delavce z durkheimovsko mehansko solidarnostjo, kapitalizem danes loči vodje podjetij od delavcev zaradi avtomatizacije posameznih procesov proizvodnje in rasti specializiranih podjetij.
Naslednji prelom je sledil z majem oseminšestdeset, ki je zamajal predvsem legitimnost dotedanjih institucij družbe, šole in tovarne. Na sedanje stanje pa je vplivala tudi finančna revolucija v osemdesetih, ko so upravljanje podjetij prevzele borze in menedžerji, protagonisti zadnjih naslovnic časopisov.
Dvajseto stoletje pozna vrsto sprememb v samih načinih organizacije dela tudi zaradi procesa globalizacije. K njej sta največ prispevali lažje in hitrejše širjenje informacij. Če je prihod elektrike malim obrtnikom zbudil upanje v možnost konkuriranja večjim obratom, ki so si lahko privoščili parni stroj, je prihod železnic pomenil upanje razvoja perifernih območij.
A žal vlaki vozijo v obe smeri in potrjujejo Wallersteinovo teorijo analize svetovnega-sistema, kjer center in periferija drug drugega določata in potrebujeta.
Akumulacija kapitala omogoča specializacijo v več dejavnostih, boljša infrastruktura lažje spodbija produktivnost in bogati centri predstavljajo glavna področja zaposlovanja in investicij. S svojimi proizvodi zamajejo stanje na periferiji ter povzročijo selitve prebivalstva. Območja na obrobju pa zaradi omejenosti lastnih virov ne morejo konkurirati centrom in postajajo gospodarsko šibkejša.
Periferije so tako žrtve Ricardove teorije svobodne menjave, hkrati pa nujne kapitalističnemu sistemu. Ko stroški proizvodnje v nekem obratu postanejo previsoki, tovarne selijo proizvodnjo v revnejše predele, kjer si lahko privoščijo nižje mezde.
Proizvodnja je namreč v želji po neprestani akumulaciji kapitala v nenehnem iskanju čim nižjih stroškov. Material za famozno lutko Barbie prihaja iz Tajvana in Japonske, sestavljanje sledi na Filipinih, ZDA pa že oblikovanemu izdelku doda še malo barve.
Bolj šokantno je dejstvo, da stroški zaposlovanja in proizvodnje danes dejansko postajajo zanemarljivi v primerjavi s končno ceno produkta. Gospodarstvo, ki temelji na terciarnih storitvenih dejavnostih, je po zgledu japonskega toyotizma v središče vsega dogajanja postavilo potrošnika, ki diktira, kaj in koliko bo kupoval.
A kupec se niti ne zaveda, da je s procesom množične potrošnje sam postal žrtev strategij manipulacije proizvajalcev, ki ga vneto prepričujejo, kateri in kakšen proizvod je nujno potreben njegovi tuzemeljski sreči. Še huje, kulturna industrija, kot pravita Adorno in Horkhmeier, kupce klasificira v skupine, ki ponavadi temeljijo na prihodku. Tudi alternativa je zgolj premišljena gesta gospodarstvenika.
Sam koncept proizvoda ter prepričevanje potrošnika k njegovemu nakupu predstavljata danes največji izdatek proizvajalcev. Te dobro plačane storitve se ponovno odvijajo le v centru, medtem ko se delavci - dejanski izdelovalci - borijo za vsakodnevno preživetje najprej v nehumanih delovnih razmerah, nato pa še z bornim plačilom za opravljeno delo.
Struktura delavcev je seveda zelo raznolika: štiri leta in več stari otroci se v luknjam podobnih rudnikih zahodne Afrike plazijo po zlato tudi do petdeset metrov globoko. Njim obljubljeno plačilo - 2 dolarja - ne gre primerjati s ceno končnega izdelka v izložbah ženevskih zlatarn.
Cohen realnost neenakega razdeljevanja ponazori s primerom Nike superg, natančno za model Air Pegasus. Skupni stroški mezdnega dela in celotne proizvodnje znašajo šestnajst dolarjev, isti znesek je namenjen oglaševanju, kupec pa lahko izdelek kupi za sedemdeset dolarjev.
Če se še malo poigramo, izračunamo, da delavec, pogosteje pa delavka, s plačo, ki variira med 1,75 dolarja na Kitajskem in malo manj kot dva dolarja in pol v Indoneziji, ne presega 4 odstotke cene nakupa.
Podjetje Nike, čigar direktor je šesti najbogatejši Američan, je tudi zgleden primer izigravanja realnosti. Ker si ne želi umazati rok z otroškim delom v Pakistanu, je sklenil sodelovanje z lokalnimi firmami, SAGO. Nike in SAGA tako kujeta dobiček s poceni otroško delovno silo, hkrati pa Nike ne pozablja nameniti izdatne vsote denarja različnim dobrodelnim akcijam za ustvarjanje lepe javne podobe.
Ravno konstrukcijo imaginarnih podob, ki svojo ekspanzijo doživlja zahvaljujoč tehnološkemu napredku, je Cohen imenoval kot eno izmed značilnosti nove svetovne-ekonomije. Slike razvitega centra prodrejo v še tako oddaljena elektrificirana območja in vzbujajo željo po posnemanju kljub realnim materialnim razlikam.
Želja po posnemanju ima lahko tudi pozitivne posledice, kot na primer nižjo demografsko rast. V zadnjih petdesetih letih se je število rojstev iz šest zmanjšalo na tri otroke v Egiptu, razpolovilo se je tudi v Indoneziji. Izjemo še vedno predstavlja Afrika, a Cohen ostaja optimist, saj število rojstev tudi tam počasi upada.
Wallerstein meni, da je trenutni družbeni sistem najslabši doslej, ker je pripeljal do največje polarizacije med družbenimi skupinami. Posledice razrednih razlik so predvsem neenak dostop do izobraževanja, zdravstva in spodobnega življenjskega dohodka.
Ob vseh omenjenih dejstvih se je vredno vprašati, s kakšnimi mehanizmi družbeni sistemi uravnavajo delovanje posameznikov? Pomagali si bomo z Močnikovo teorijo, ki med drugim izhaja iz Durkheimove ugotovitve, da družbeno stabilnost in kohezijo tvorijo kolektivne predstave, ki se reproducirajo v psihi posameznikov skozi rituale.
Kolektivne predstave ali ideologije tvorijo verovanjsko ozadje, bazo vseh prepričanj, ki večinoma nevede usmerja ravnanje ljudi in daje pomen izrekom in dejanjem. Človeška komunikacija ravno zaradi tega poteka brez večjih nesporazumov, obstoječe razlike med posameznimi kulturami ali razumevanje metafor v različnih jezikih pa dokazujejo, da je verovanjskih ozadij več. Nezavedna želja posameznika, da njegova dejanja dobijo smisel, povzroči interpelacijo, to je nezavedno, a popolno verjetje v neko ideologijo.
Ideologije interpelirajo posameznike preko institucij. Te povezujejo posameznike, a jih hkrati priklenejo nase ravno preko dopuščanja možnosti izbire. Kjer je na izbiro več možnosti ravnanja, je lahko vsako ravnanje problematično, navidezna izbira pa daje tudi lažni občutek, da lahko razmišljamo ½po lastni pameti½. En primer tega je že omenjena vera potrošnika, da o nakupu odloča sam.
Obstoj različnih ideologij omogoča ničta institucija, za katero Levi-Strauss pravi, da je brez izredne funkcije v družbi, a omogoča njen obstoj. V razrednih družbah, pravi Močnik, ničto institucijo predstavlja nacija pod okriljem države. Preko ideološkega diskurza, ki ni nič drugega kot vladajoča ideologija, nacionalna ničta institucija interpelira posameznike.
Ideologija vladajočih se danes producira v politični sferi in dovoljuje le eno vrsto politike. Neoliberalizem zavrača komunizem ter si s tem zagotavlja enotnost koalicije. Poleg antikomunizma je hipokrizija, ki služi ohranjanju gospostva, naslednja značilnost trenutnega neoliberalizma.
Hipokrizija sistema, ki služi ohranjanju gospostva, se izraža tudi v hkratnem opevanju univerzalizma in partikularizma, ki v resnici le spodbujata kompleksno delovanje in prepletenost institucij kaaposlenega dejansko veseli in ne tistega, ki ga je zaradi preživetja prisiljen opravljati.
V zadnjih dneh sta se zaključila dva foruma: v švicarskem Davosu so se zbrali gospodarstveniki, medtem ko so Belem v Braziliji preplavili ½antimondialisti½. Če so prvi ob misli na izid letošnjega leta le nesrečno zmajali z glavo, so drugi paradoksno posvetili pozornost ekološkim temam, ki pa so le del trenutnega ekonomskega-sistema.
V začetku aprila bo v Londonu potekalo srečanje G20, kar potrjuje, da se največji strinjajo o nujnosti globalnega reševanja trenutne krize. Vendar pa revolucije, ki so spreminjale zgodovinske sisteme in zaključile obdobje kriz, niso nikoli prihajale iz vrst vladajoče politike.
Komentarji
komentiraj >>