Sobota, 7. 2. 2009
MarioB
Mario Batelič recenzira novo avanturo domačih jazzerjev, tokrat Sama Šalamona in Aljoše Jeriča v kvartetu z ameriškimi glasbeniki ... (v celoti!)
* Po izjemno številčni in raznoliki beri v prejšnjih letih, se mariborski kitarist Samo Šalamon lani ni oglasil z nobenim albumom. Zato pa je takoj na začetku leta postregel z novim izdelkom, ki je resda nastal že leta 2006, ko je tudi bil napovedan njegov izid. Vzrokov za upočasnitev diskografske dejavnosti Sama Šalamona ne poznamo, a glede na prihodnje načrte in bližajoče se nastope – že februarja in marca ga bo spet mogoče slišati z njegovo zasedbo, v kateri sta še Michel Godard in Roberto Dani – ne kaže, da bi imel mariborski kitarist kakršnih koli težav glede navdiha ali idej.
Album Mamasaal feat. Mark Turner je, kot rečeno, nastal leta 2006, ko je imel pričujoči kvartet turnejo po Sloveniji, Hrvaški in Italiji. Poleg nosilcev projekta Šalamona in bobnarja Aljoše Jeriča sta v kvartetu zaigrala še ameriška prijatelja, kontrabasist Matt Brewer in saksofonist Mark Turner. Slednji se sicer pojavi kar v naslovu albuma, s čimer se mu posredno nameni posebno mesto v gibki in zložni godbi kvarteta.
Vse skladbe so sicer delo Jeriča in Šalamona, a so že aranžmajsko zastavljene tako, da ima topel, mamljiv zvok Turnerjevega saksofona – ob Šalamonovi kitari – osrednje mesto v večini skladb. A naj takoj poudarimo, da gre za izrazito skupinsko delo, saj so vsi glasbeniki enako tvorno deležni tako pri razvijanju zapletenih aranžmajev, kakor pri doseganju enovitega zvoka zasedbe.
Šalamon se tako na svojem devetem albumu, ki ga podpisuje kot vodja ali sovodja benda, izkaže kot tenkočuten inštrumentalist, ki je tokrat večkrat prevzel spremljevalno vlogo in glavno besedo prepustil Turnerjevemu saksofonu. Turner, katerega zvok in slog primerjajo s tistima Warna Marsha ali legendarnega Coltrana, se izkaže tako v živahnejših skladbah, kjer njegovo pihalo nemalokrat preide v improvizacijo, še bolj pa se znajde v baladnih, mehkobnih vižah, kjer njegov saksofon privzame baržunast in zapeljiv ton.
Veliko skladb na albumu zadiha v liričnem, baladnem tonu, kar pa še zdaleč ne pomeni, da so skladbe namenjene le mižanju in sanjarjenju; nasprotno, tudi ti komadi so aranžmajsko gibki in razvejani, tako da poslušalec hkrati s zapomljivo lepo melodijo in njeno razdelavo lahko uživa tudi v domiselni medsebojni igri in izmenjavanju inštrumentalnih pasaž. Ritmična sekcija je skladna in zaokrožena ter se nikoli ne omejuje na spremljavo ali podporo, temveč k vsaki skladbi doda ščepec invencij in zanimivih preobratov, bodisi v navdihnjenem solu kontrabasa, ki nas prevzame s toplim, mehkobnim in plavajočim zvenom, ali pa v drobnih ritmičnih okraskih, ki jih tako po opnah kot po činelah domiselno razpošilja Aljoša Jerič.
Če smo na nekaj prejšnjih Šalamonovih albumih in koncertih lahko poslušali njegovo vešče skladanje za, v jazzu manj prisotna glasbila, denimo tubo in violino, se na temle albumu (ki je, naj spomnimo, kljub letošnji letnici izida, nastal pred tremi leti!) prej kot eksperimentator ali raziskovalec zvena izkaže kot poslušalec ostale trojice, predvsem pihalca Turnerja. V nekaterih skladbah se vendarle prepusti vijugastim, zgoščenim solažam, ki jih – ob Turnerevem molku – basist in bobnar imenitno podpirata.
Turnerjeve lepe, zvočno mamljive tone Šalamon večidel spremlja s precej klasičnim, rahlo pridušenim kitarskim zvenom, ki od časa do časa – in včasih se to prav prileže! – zazvenijo starinsko, bolj retro. A tudi na tem izdelku je Šalamon vendarle pokazal žilico do inovativnosti in preseganja klasičnih vlog ali zvokov: njegove strune namreč dostikrat zazvenijo kot vibrafon ali kakšno podobno zvončkljajoče glasbilo. Lep primer povedanega je sklepni komad albuma, The Shy One, v katerem kitarske strune enkrat prikličejo zatemnjeni zvok vibrafona, v izteku komada pa primerno lenobnemu, zasanjanemu poteku skladbe prav presenetljivo zabrenčijo, se od daleč oglasijo in pustijo ustrezen pečat na tej odlični zamišljeni skladbi z malone filmskim vzdušjem.
Škoda, da se prav omenjena, zadnja skladba z albuma tako nepričakovano in prehitro zaključi, saj se zdi, da je njen počasen tempo in mehkoben zvok pisan na kožo vsem glasbenikom in da bi – v primeru, da bi bila skladba občutno daljša – iz nje iztisnili še kakšno presenečenje. Predvsem v zvenskem in razpoloženjskem smislu. A kljub temu pomisleku in morda kakšni manj prepričljivi skladbi z albuma Mamasaal feat. Mark Turner ostaja vtis solidno odigrane glasbe, zelo dobro skrojenih skladb ter tenkočutenih in navdihnjenih izvedbah.
pripravil Mario Batelič
Komentarji
komentiraj >>