Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
JANA WINDEREN: Heated- Live In Japan (Touch, 2009) (2844 bralcev)
Sreda, 11. 2. 2009
goran



Norveška raziskovalka zvoka Jana Winderen je ena zadnjih pridobitev cenjene britanske založbe Touch. Svoje kreacije tam objavljajo malodane vsi vidnejši sodobni zvočni umetniki zato je že dejstvo, da ti odmerijo prostor v svojem katalogu referenčno samo po sebi. Winderenova sicer skozi prizmo zvoka ne počne nič revolucionarnega, a jo vseeno lahko umestimo ob bok tistih zanimivejših ambientalistov. Denimo ob bok britanskega zbiralca okoljskih zvokov Chrisa Watsona ...

* Norveška raziskovalka zvoka Jana Winderen je ena zadnjih pridobitev cenjene britanske založbe Touch. Svoje kreacije tam objavljajo malodane vsi vidnejši sodobni zvočni umetniki zato je že dejstvo, da ti odmerijo prostor v svojem katalogu referenčno samo po sebi. Winderenova sicer skozi prizmo zvoka ne počne nič revolucionarnega, a jo vseeno lahko umestimo ob bok tistih zanimivejših ambientalistov. Denimo ob bok britanskega zbiralca okoljskih zvokov Chrisa Watsona, s katerim je Winderenova sicer tudi že sodelovala, kar je spet še en dodaten plus v njeno korist.

Če kdo namreč ve, kako zabeležiti ušesu neslišne zvoke je to prav Watson, podobnega početja pa se v zadnjih treh letih sedaj loteva tudi Winderenova. Njeno izraznost v veliki meri definira predvsem nabor samih zvokov, ali pa kreativnost pri nabiranju teh zvokov, ki je v veliki meri odvisno tudi od razpoložljive visokozmogljive tehnične opreme. A med tem, ko Watson tako nabrane zvoke največkrat pusti v izvorni, neokrnjeni obliki, in ko jih številni drugi glasbeniki pogosto zmanipulirajo v povsem nerazpoznavne zvočne tvorbe, Winderenova ubira neko vmesno pot. Zvoke pušča razmeroma nespremenjene, vendar pa jih skozi formo kompozicije vpne v povsem nov kontekst.

O Jani Winderen doslej nismo slišali prav veliko. Prvo uradno izdan mp3 je objavila v letu 2006, prvi bolj konvencionalen format v obliki sedeminčnice pa šele v minulem letu. Vendar pa je to nekoliko varljiv podatek, saj se Winderenova z zvočno umetnostjo ukvarja že vse od leta 1992. To je bil čas ko je v Londonu študirala fine umetnosti, smernice za nadaljno kariero pa je deloma izoblikovala tudi med študijem matematike in kemije v domačem Oslu. Od leta 1993 se pojavlja kot kuratorka neodvisnih mednarodnih umetniških dogodkov, kot umetnica pa tudi sama redno gostuje na številnih koncih sveta. Njene zvočne inštalacije se ukvarjajo z interakcijo z obiskovalci in z akustiko posameznih prostorov, v zadnjem obdobju pa jo zanima tudi živa manipulacija okoljskih posnetkov. Sama pravi, da jo zanima predvsem nematerialnost zvočnega dela in odprtost, ki ga ta lahko ima tako do asociativne, kot tudi do direktne izkušnje oziroma senzorične percepcije.

Plošček ‘Heated: Live in Japan’ je posnetek live acta, ki se je zgodil 24. oktobra 2008 na tokijskem koncertnem prizorišču Super Deluxe. Winderenova je približno polurni set sestavila skozi improvizacijo in manipulacijo z okoljskimi posnetki zbranimi na Grenlandiji, Islandiji in Norveški. Večino teh posnetkov je s posebnimi hidrofoni zabeležila globoko pod morsko gladino in v ledenikih, kamor človeško uho pač ne seže. Pa tudi če bi, so to največkrat človeku neslišne frekvence, ki jih povzročajo termična dinamika in podvodni tokovi, najbrž pa zmogljivi podvodni mikrofoni beležijo še precej manjše morske pojave. Zbira torej neprepoznavne zvoke, ki pa odpirajo prostor za široko, imaginativno interpretacijo. Na prvi pogled je to njeno početje torej zelo podobno početju Chrisa Watsona, s to razliko, da Watson posnetke običajno zbira na kopnem med tem ko Winderenova te torej beleži pod morsko gladino. A kot rečeno uvodoma, se njena estetika vseeno bolj spogleduje z nekim posplošenim razumevanjem ambientalne drone glasbe. Med tem, ko so pri Watsonu posnetki običajno razmeroma prepoznavni, pri Winderenovi pravzaprav ne vemo, koliko v njih poseže z manipulacijo. To pa najbrž lahko pripišemo kar dejstvu, da o oceanskih globinah pač še vedno ne vemo prav veliko. Nekaj malega več sedaj sicer vemo tudi skozi delo Jane Winderen

pripravil Goran Kompoš


Komentarji
komentiraj >>