Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Vabljeni v sivino - Vaba Davida Albaharija (3295 bralcev)
Torek, 10. 2. 2009
kal



Pisec srbsko-judovskih korenin je eden ključnih prozaistov sodobne srbske književnosti. V iskanju izraznih možnosti pisane besede in postopkov, ki preizkušajo nastanek same literature, se Albahari uvršča med najvidnejše predstavnike postmodernizma in metafikcije. Po sledeh Danila Kiša je nadaljeval z rušenjem narativnih konvencij in vnašanjem svežine v načine proznega izražanja.
Težko bi rekel, da je življenje črno-belo. Le spomin ima namreč moč, da utrinke smeha in solz oblači v poljubne barve. Vedno znova nam laže v obraz, ko našo preteklost pretvarja v neresnico svetlih in temnih doživetij. Je naša sreča res neomadeževana? Je potrtost vedno brez upanja? Zdi se, da se le v momentih sedanjosti skriva možnost iskrenega odgovora. Ne izkrvavimo, ko nekdo izdihne ... in v odločnosti vedno skrivamo trepet. Svet je namreč siv.

V sivino nas povabi tudi David Albahari, avtor romana Vaba, ki ga ima molj-knjigožer danes za kosilo. Pisec srbsko-judovskih korenin je eden ključnih prozaistov sodobne srbske književnosti. V iskanju izraznih možnosti pisane besede in postopkov, ki preizkušajo nastanek same literature, se Albahari uvršča med najvidnejše predstavnike postmodernizma in metafikcije. Po sledeh Danila Kiša je nadaljeval rušenje narativnih konvencij in vnašanje svežine v načine proznega izražanja.
V omenjeni knjigi smo tako priče minimalističnemu, brezstrastnemu slogu pisanja, v katerem je sama zgodba potisnjena v ozadje. Večina protagonistov, ki jih mimogrede lahko preštejemo na prste ene noge, je označena s preprostimi nazivi, kot so oče, mati, sin. Imena so namreč presežek opisa, ki se ga Albahari izogiba.

V blagih obrisih zgodbe se tako soočimo s pripovedjo mladega judovskega Srba, preseljenega v mirno ozračje kanadske celine, ki odkrije magnetofonske posnetke svoje umrle mame. Materino življenjsko zgodbo lušči iz številnih zgodovinskih plasti, nastalih na območju Balkana v obdobju druge svetovne vojne, katerih nepopisne zlobe je bila deležna njena trpka usoda. Likvidacija prvega moža in smrt njunih otrok v železniški nesreči, spomini na drugega moža, pripovedovalčevega očeta, in še nekaj preostalih spominov, ki zacementirajo status njene duševne okamnelosti.

Tako gledamo skozi oko pripovedovalca, utrujenega od brezumnega nasilja, ponorelih nacionalnih strasti in krvavega vojaškega mesarstva, ki pride v Kanado z upanjem na nov začetek, a se mu življenje vedno znova spreminja v razmisleke o starosti, bolečini in smrti. Namesto magnetofona, ki bi poslušal njegovo lastno ´emo negodovanje´, je tu njegov kanadski prijatelj Donald, s katerim, vsaj na videz, nadgrajuje plehkost vsakdanje kavarniške hermenevtike. V želji, da bi pripovedovalec stihe materinih spominov strnil v zapisano pripoved, mu pisatelj Donald, predvsem teoretični poznavalec literature, vedno znova v pomoč ponudi kakšno zasanjano pisateljsko dvoumnost.

V dialogu med pripovedovalcem in vsevednim, literarnim mojstrom Donaldom pa postopoma prihaja do izraza značilen Albaharijev postmodernistični dvom o izraznih zmogljivosti jezika, ki se kaže v njuni izmuzljivi medsebojni komunikaciji. To je zaslediti tudi v tipični strukturi obravnavanega romana, ki sledi načelu lirične fragmentacije, saj je zgodba podana v časovno pomešanih izsekih, zgoščenih v skorajda asketskem jeziku avtorja.

Ob branju Albaharija se le stežka znebimo občutka vsebinske zapostavljenosti, ki se vztrajno umika poskusom inovativne izbire strukture in forme romana. Paradoksalno prav z namenom izvirne predstavitve vsebine. Za današnjega instantnega bralca zna knjiga tako pustiti pečat nedoumljivosti in neprivlačnosti. Za preostale izgubljene duše, ki se gibamo v sivini ravnodušja, pa je Albaharijeva proza lahko povsem drugačna. Brezkompromisna do sedanjosti in stanja sodobnega sveta, iskreno melanholična s svojim vztrajanjem v praznini. V zameno za utopijo fanatičnega optimizma nam ponudi meglo, v katero premišljeno vabi tudi bralca.

Belo in črno je za vas posvinjal Kal.


Komentarji
komentiraj >>