Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ZASTRTA NEŽNOST IN KRHKOST ŽILAVIH MESARJEV (3839 bralcev)
Sreda, 10. 4. 2002
petrak



Drago Glamuzina: Mesarji (Litera 2001)





Mesari – prvenec hrvaškega pesnika in novinarja Draga
Glamuzine – so stopili na hrvaške police leta 2001, še istega leta pa na slovenske kot Mesarji v prevodu Jurija Hudolina pri Študentski založbi Litera iz Maribora.


ZASTRTA NEŽNOST IN KRHKOST ŽILAVIH MESARJEV

Kdo je mesar? Tisti, »kdor se poklicno ukvarja s klanjem živali, izdelovanjem mesnih izdelkov« in – SSKJ nam ponuja še ekspresivno rabo – tisti, »kdor brezobzirno, grobo dela, ravna«. Če pa iztisnemo še malo stereotipnosti iz kolektivnega nezavednega, potem so mesarji močni, žilavi, morda tudi debelušni možakarji, za katerih grobo naravo dela se pod brki največkrat svitata tudi nežnost in toplina. Morda ravno kri, ki jim masti roke, priča o grobosti, moči in hkrati ranljivosti, ki naj velja za vse, ki smo »krvavi pod kožo«. Natančno takšni so Mesarji Draga Glamuzine.

Mesari – prvenec hrvaškega pesnika in novinarja Draga Glamuzine – so stopili na hrvaške police leta 2001, še istega leta pa na slovenske kot Mesarji v prevodu Jurija Hudolina pri Študentski založbi Litera iz Maribora. Glamuzina, ki ob pesmih piše še časopisne članke, kritike in prozo, je za prvenec prejel nagrado Kvirinovih srečanj za najboljšo pesniško zbirko v letu 2001, uvrščen pa je bil tudi v najožji izbor za najbolj cenjeno hrvaško pesniško nagrado Tina Ujevića. Isto leto so pesmi Mesarjev zvenele na Dnevih poezije in vina v Medani, na predstavitvi prevoda knjige v Mariboru in letos na Trnovskih tercetih v KUD-u.

Mitja Čander, pisec spremnega eseja z naslovom Krvoločna nežnost Glamuzinovih Mesarjev, se dotakne ignorance slovenske literarne javnosti do sosednje književnosti po razpadu skupne države. Rečenico »Preblizu, da bi se nas dotaknilo« omajajo revialni prevodi, Apokalipsin blok Mlada hrvaška poezija, objavljen v letu 1999, zdaj pa gotovo Mesarji. Novovalovci, h katerim prištevamo mladega Glamuzino, rojenega leta 1967, niso ustrezali v Tudjmanovem času niti skupini umetnikov, ki so sistem, vladarja in narod poveličevali, niti drugi skupini, ki se je življenjski realnosti zoperstavljala z upornimi in nasprotovalnimi stališči. »Underground ustvarjalci« so bili prepoznani za umetnike malo pred propadom tudjmanizma. Kot gostje v klubih, kjer predstavljajo svoje literarno ustvarjanje, pa so danes poznani na Hrvaškem pod izrazom FAK, to je oblika prezentacije nove literarne garde, od katere odsevajo realnost vsakdana, sproščenost, urbanost, duhovitost, kar pričajo poetike Tatjane Gromače, Tomice Bajsića, Lucije Stamać, Ivice Prtenjače in drugih.

Drago Glamuzina: MesariTravmatična realnost je v Glamuzinovih narativnih pesmih transformirana v nepatetično in navidez neboleče obeležje »zdajšnjosti« preko osebnih zgodb, ki ne vekajo niti s samopomilovanjem, ne kličejo pa niti k pomilovanju, niti k sočustvovanju. S trdimi, skoraj okornimi besedami upesnjeni realistični dogodki vsakdana nekega posameznika so asketski posnetki časa, življenja, so fotografije, ki jim izrazit odtenek rdeče barva erotika in vsa nežnost in prikrita krhkost z njo. V ljubezenskih pesmih, ki po številu prednjačijo, so medosebni odnosi nacefrani na konicah nožev, to so odnosi med lirskim subjektom, pesnikom, in ženskami – na eni strani je žena, na drugi pa ljubice. Ljubimci niso nedotaknjeni ljudje, temveč razorane kože z odtisi zgodovine, prejšnjih ljubezenskih razmerij. Pesniško platno je vzeto iz življenja, je realno, brez izumetničenj, in se barva s krvjo in drugimi tekočinami, brez olepševanja. V tem momentu vznika Glamuzinova poetičnost. Iz surovih vsakdanjih slik pa veje intimen, čustven pridih. Glamuzima je mojster združevanja grobega in rahločutnega, zastrtega in ujetega v vsakdanjo govorico, preproste besede.

Kakšen pa je lirski subjekt, pesnik, ki je bajalica odnosov med ženo in ljubicami? Z njegovimi besedami: »a jaz sem napeti Apolonov lok, gibčni krovec, rdeča opeka, s katero bom prekril hodnike, v katerih sva se jedla« in še: »najboljši lovilec vetra v ligi sem« nenazadnje tudi: »poln krivde se skozi gnečo zrineš k njej, se prisloniš na hrbet kot mesar, o katerem ti je govorila, in čakaš, da se obrne«. Pogosto uporabljen direkten, grobi jezik iz vsakdanjega pogovora, ki bi pesniško osebo determiniral s sprevržencem, perverznežem, je le sredstvo, skozi katerega se v štiriinštiridesetih pesmih prostega verza in brez rim izriše iskren popisovalec občutij, zapisovalec časa. Mesarji so spisani s čustveno distanco in s pozicije velikega carja, opazovalca, in prav zato od njih vznika duhovitost.

Druge pesmi pa kljub realističnemu opisu delujejo kot psihološke slike, fotografije, tako tudi nosi naslov prvi cikel: Fotografije navpičnih nasmehov. S scenosledi, fimskimi »prizori« iz zasebnega življenja pa v orisu situacij pesnik pusti svoje mesto. Ni naključje, da četrti cikel naslovi Trije filmi. Iz mozaika, zlepljenega iz sočnih poentiranih zgodbic iz sveta seksualnih razmerij, polnih kreganj, prepirov, impulzivnosti in odnosov na nož, se dviga tišina, ki se po branju transformira v občutenje. Zob povojne vihre zagrize v vsakdanjik, diskrepanca med intimo in vsesplošno gonijo pa vodi v obmolk. Neulovljivost in nestalnost iz ljubimkarskih zvez lahko analoško izpeljemo v neulovljivost in neosvojljivost politične situacije.

Za konec in pokušino pesem Sneg, ki je pravkar začel padati. Urin bo še vedno dišal, čeprav na njega pada pesniški simbol, sneg, torej življenjskost prerašča umetniški moment in s tem postaja ravno to.

»Rekla je, da se ne smem obračati
za drugimi ženskami
ker ona tega ne more prenesti,
čeprav ni ljubosumna na mojo ženo.
Sedela sva na mokrih rjuhah
in gledala, kako se v lužici njenega popka
utaplja muha. Se lizala in urinirala eden
po drugem, kot psi
ki hočejo zapustiti sledi
ki jih ne bo zametel sneg
ki je pravkar začel padati.« (Drago Glamuzina)

Če ste pomislili, da ta poetika spominja na Bukowskega, vam Glamuzina s svojimi verzi odgovarja: »nocoj berem bukowskega in želim napisati nekaj kakor on, nekaj trpkega in zajebanega. nekaj, kar ne bo o njej. nekaj, kar bo dalo misliti vsem, ki bodo to brali.«

Glamuzinovim Mesarjem in njihovemu nožu se je prepustila Petra Koršič.



Komentarji
komentiraj >>