Torek, 17. 2. 2009
goran
Goran Kompoš recenzira novo ploščo vsestranskega japonskega elektronika Susume Yokote, tokrat ob podpori vokalistk ... (v celoti!)
* Ni prav dolgo tega, kar smo - navzlic njegovi hiperproduktivnosti - nestrpno oprezali za vsakim novim albumom japonskega elektronskega skladatelja Susumuja Yokote. A kot kaže, se to obdobje počasi, a vztrajno poslavlja. ‘Mother’ je že njegova četrta plošča po vrsti, ki ne upraviči njegovega slovesa izpred kakšnih petih let in več, ko je kot po tekočem traku objavil nekaj najlepših ambientalnih albumov v zadnjih dvajsetih letih. No, tudi ta novejša glasba še zdaleč ni za takojšen odpis, vendar pa se poraja vtis, da Yokota žal postaja vse preveč ukalupljen. Po več kot dvajsetih ploščah je sicer nemogoče pričakovati konstantno odkrivanje novih vsebin, a pretiranega recikliranja idej iz preteklih osmih let vendarle ne moremo preslišati.
Od albumov ‘Sakura’ in ‘Grinning Cat’, s katerima je Yokota na levi nogi ujel privržence opojnih, tankočutnih ambientalnih muzik, je preteklo že osem oziroma devet let. Seveda del uspeha teh dveh plošč najbrž nosi dejstvo, da je Japonec z njima ponovno definiral sorodne muzike. Ambientalna sozvočja, ki imajo svoje korenine sicer precej globoko v preteklosti, so namreč prav skozi njegov spoj akustičnih in sintetičnih vzorcev doživljala novo pomlad. Pa vendarle ni šlo le za novotarijo. Glasba, objavljena na teh dveh albumih, predvsem skozi Yokotov subtilen občutek za kompozicijo še danes deluje sveže in inspirativno. V skladbah tipa ‘Kodomotachi’ pa je ujeta pop senzibilnost, ki se ne iztroši niti skozi nešteto ponovitev, kar kaže na sposobnost, ki je dana le redkim piscem pesmi. Zato ni čudno, da ta dva albuma - ali pa predvsem ‘Sakura’ – še danes velja za ustvarjalčev kreativni vrhunec.
Ob plošči ‘Mother’ se je najbrž smotrno vprašati, ali bi ta album pred devetimi leti deloval bolj sveže. Verjetno bi, a po drugi strani album ‘Sakura’ deluje sveže tudi po svojih devetih letih. Težava torej ni v albumu ‘Mother’, ampak preprosto v odličnosti Yokotove glasbe iz preteklosti. Glasbeniki običajno stremijo k nadgradnji svoje izraznosti z vsako novo ploščo in tej logiki sledi tudi Yokota. Res pa je, da ta nadgradnja v njegovem primeru z leti postaja vse manj izrazita, predvsem pa ne več tako zelo zanimiva za poslušalca. Ne kaže sicer dvomiti o tem, da snemanje albuma ‘Mother’ ni imelo terapevtskega učinka na glasbenika in gostujoče pevce, vendar pa razmeroma v lastne klišeje zaprta estetika pač ne ponuja kakšnega mikavnega presežka.
Pri plošči ‘Mother’ gre torej za paradoks. Album sam po sebi ni slab - na njem se je znašlo celo nekaj zelo všečnih skladb - a vseeno ponudi naporno poslušanje. Manjka mu dinamike, iskrivosti, predvsem pa intrigantnega kombiniranja kontrastnih elementov, s čimer se je Yokota proslavil v preteklosti. Najbrž bi to sicer lahko interpretirali tudi kot poskus subtilnejšega ali zrelejšega pristopa h komponiranju, a kaj ko je to svoje mojstrstvo v tovrstnem početju demonstriral že na albumu ‘Symbol’. Dvanajst skladb od trinajstih je zgrajenih okrog opojnih vokalov, ki so jih tokrat prispevali: Caspar Klausen iz zasedbe Efterklang, Anna Bronsted alias Our Broken Garden pa Nancy Elizabeth, Caroline Ross, Kaori ter Claire Hope in Panos Ghikas iz londonske pop zasedbe The Chap. Vseh dvanajst, na vokalnih harmonijah postavljenih, lepo aranžiranih skladb je pisanih predvsem na ušesa privržencev melanholičnega, zasanjanega prepevanja. Nekatere pesmi v posamičnem kontekstu stojijo celo povsem solidno, a se njihova všečnost v kontekstu albuma žal (skoraj) povsem izgubi. Vsekakor bo zanimivo spremljati, ali Yokota v prihodnosti morda pripravlja preobrat. Jasno pa je, da na to ugotovitev bržkone ne bomo čakali prav dolgo.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>