Petek, 20. 2. 2009
jizah
Jizah recenzira prvenec producentskega dvojca N.A.S.A., ki sta v okrilje brazilskega funka porinila cel kup gostov, od Toma Waitsa, Georgea Clintona, Lykke Li in Kool Keitha do Karen O, Davida Byrnea, članov Wu Tang Clana, Chucka D-ja in drugih ... (v celoti!)
* Pred sedmimi leti sta se v Sao Paolu srečala ljubitelja brazilskega baila-funka in soula Sam Spiegel oz. Squeak E. Clean, sicer brat režiserja Spika Jonza, ter profesionalni brazilski skateboarder Ze Gonzales alias Dj Zegon, trenutno živeč v Los Angelesu, in zasnovala za tiste čase drzen projekt. Odločila sta se namreč, da bosta skupaj sproducirala ploščo, kjer se bodo skozi celoten album mešala imena iz različnih glasbenih žanrov, ki bodo tvorila samosvojo nežanrsko celoto. Za ta koncept sta skrila ime N.A.S.A., kar pri njiju pomeni North America/South America, a se lepo povezuje z nezemeljskim prizvokom vsem znane vesoljske agencije, kar je v kontekstu plošče in iskanju skupnega zvoka ter gostov gotovo igralo pomembno vlogo.
Na album sta namreč fanta »navlekla« velikane hiphoperske in svetovne »indie« produkcije, kot so Tom Waits, David Byrne, Karen O iz Yeah Yeah Yeahs, Lykke Li, Santogold, George Clinton, Barbie Hatch in John Frusciante iz Red Hot Chili Peppers na eni ter raperski vsemogočneži tipa Chuck D iz Public Enemy, Krs-Ona, Kool Keitha, Ol' Dirty Bastard, RZO, Chali 2no, Gift of Gaba, Dela the Funky Homosapiena, Method Mana, Scarface ter plejada najodličnejših scratcherjev na drugi strani. Izvajalce sta po kuharskem receptu nezdružljivosti pomešala med sabo, iz njih pa dobila nemogoče mešanice, ki so okus uspešno nadgradile ali pa v nekaj primerih, predvsem v primeru kolaboracije Georga Clintona in Chalija 2Ne, tudi pokvarile.
Slaba stran albuma je vsekakor ta, da je od zamisli do danes, predvsem zaradi neverjetno pestrega, kar zvezdniškega nabora in spreminjanj tokov na glasbeni sceni, minilo kar sedem let, več kot pet let pa je minilo od prvih posnetkov za album, med katerimi vsaj za raperski del populacije najdemo pomemben zgodovinski trenutek, v zadnjem studijskem nastopu že dobrih pet let pokojnega wu-tangovskega heroja Ol' Dirty Bastarda. V tem času se je seveda na sceni veliko stvari spremenilo, vesoljsko-intergalaktični projekti, kot so Handsome Boy Modelling School, Deltron 5050 in do neke mere tudi Gorillaz in ostali, so se poslovili od scene, na njihovo mesto pa je prišla invazija raznih mash-up in ostalih mešanj različnih glasbenih zvrsti na vsemogoče načine. Med drugim se je na sceno v tem obdobju resneje povabil vsaj še Diplo, ki je nek podoben glasbeni princip že prignal do nivoja močne študioznosti, s kančkom eksperimentalnosti. Čas te mešanice je tako prej slaba kot dobra stran, konceptualizem albuma pa tako rahlo izzveni, saj so podobne stvari v drugačnem ali pa manjšem obsegu kalili in ustvarili že mnogi drugi izvajalci, a vseeno je leta 2009 intergalaktično zastavljeni album »Spirit of Apollo« ugledal police plošč z vsemi svojimi gosti.
Stilsko se album osredotoča na brazilske »tropicalia« in »baila« zvoke, s pridihom brazilskega soula, funka in sodobne elektronike, v ogrodju slonečih na osnovni estetiki hiphopa. Album je torej zasnovan v klubskih ritmiki hiphopa z vsebnostjo najrazličnejših kuharskih dodajanj reggatona, reggaeja, booty housa, elektro-klubskega hiphopa ter čudnih zvokov, naslajajočih na nezemeljsko estetiko albuma. Zasnova izvira iz Dj-skega pojmovanja klubskega, plesnega in funky zvoka, katerih rime pa so pravo nasprotje »shake your booty« besedičenja o kuzlah, frajerskega, z zlatnino obdanega hiphopa, temveč gre za starošolski raperski princip zavračanja pohlepa, žuranja, okoljsko-znanstvenih vprašanj in zavednosti rimoklepačev, kar pa glede na izbor le-teh ni nič kaj čudno. Brez stresanja vesoljsko-nezemeljskih rim in stvaritev ob gostovanjih Dela the Funky Homospiena in Kool Keitha ne gre. Prava moč albuma pa se skriva v čudno, a hkrati precej naštudirano postavljenih gostih, saj kompozicije tvorijo nasprotujoči si glasbeniki, kot sta recimo Method Man in E-40; Rza, Barbie Hatch in John Frusciante; Sizzla, Amanda Blank in Lovefoxxx; Santogold, M.I.A., Spank Rock in Nick Zinner ter mnogi drugi. Višek pa album vseeno doživi ob all-star mešanicah, kot so odsotno rapanje Kool Keitha, zmešano z godrnjajočim refrenom Toma Waitsa, kombinacija od dogajanja umaknjenih pijancev Ol' Dirty Bastarda, Fatlipa ter vokalistke Yeah Yeah Yeah's Karen O, vokalno združevanje Kanye Westa in Santogold, ki se ji na refrenu pridruži Lykke Li, rapanje Chuck D-ja na reggaton, kjer se mu pridruži David Byrne.
Inovativnost koncepta in pristopa dvojca N.A.S.A. se na večini mest izkaže kot precej kohezivno, drzno in zanimivo dejanje, na nekaterih mestih pa je vseh raznoraznih mešanic, prihajajočih in odhajajočih zvokov preveč, saj skladbe ne dihajo, temveč so nasičene z mnogimi nepomembnimi, neumestnimi in nesovpadajočimi produkcijskimi vragolijami, poslušalčevi premikajoči glavi pa se v teh trenutkih zdi, kot da posluša malce zmedeno kompilacijo. Mešanica vzorcev starošolskega brazilskega funka, žurerskega pogleda na glasbo in nekakšnega baila-hiphopa, prelivajočega se v dodatke električnih kitar ter elektronike, išče izvorno nit v združevanju nezdružljivega, kar na veliki večini albuma fantoma povsem uspe na način, ki ga verjetno sovraži večina poslušalcev sodobnega hiphopa, ko slišijo svoja pravoverna raperska favorita Ghostface Killo ter Scarfaca na istem komadu z njim neljubo zasedbo Cool Kids. In prav v tem je trik verjetnega neuspeha albuma, saj nerapersko poslušalstvo ni vajeno tako gostega rapanja, poglobljenega poslušanja besedil in scratchev, raperjem pa ne bo všeč mešanje na meji nemogočega, sploh s pomaknjenimi bobni daleč izven prvega plana. 5 let prepričevanja in iskanja gostov, pogovorov o sodelovanjih, je očitno predolga doba, za stoodstotno koheziven album, a ta vseeno prinaša veliko svežine in zanimive kreativnosti, da si ga more v svoja ušesa pritakniti prav vsak poslušalec sodobnih glasbenih tokov.
pripravil Jizah
Komentarji
komentiraj >>